Krakovski trg je morje, torej prostranstvo. Ko sem se sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pod vodstvom našega učitelja iz majhnega mesta v Malopoljski odpravila na prvi šolski izlet do Baltskega morja, sem to prostranstvo videla z vidika sipin v Łebi in ostala brez besed! Še nikoli prej nisem doživela česa tako prostranega, neizmernega, brezmejnega in skrivnostnega. Kar sem videla, je preseglo otroško obzorje mojega sveta in majhno mesto, kjer sem živela, je od tistega trenutka naprej postalo še manjše. Čutila sem, da bo brezmejno in nedoumljivo za vedno ujelo mojo domišljijo. Stvar je bila v tem, da na baltskem obzorju ni bilo ničesar! Niti sledu o človeškem bitju, niti ulice niti stanovanjske hiše – ničesar, prav ničesar! Niti Švedske ni bilo na vidiku. Le črta, ki je ločevala eno modro od druge, nekoliko bledejše. Resnici na ljubo, vsi smo bili brez besed, celo moj vedno govoreči prijatelj Józek Babula. Šele kasneje sem razumela, da smo videli nekaj, kar se je za mnoge od nas izkazalo za prelomno izkušnjo. Dotaknili smo se prostora: dih svobode, čistosti, hrepenenja, veselja do lepote in veselja življenja, a tudi stanja prijaznosti do drugih. Takrat se nihče od nas ni zavedal, da je naš prvi pogled na Baltsko morje pomenil klic svobode in lepote.
Dve leti pozneje se je isti razred dvainštiridesetih osnovnošolcev ustavil na izhodu ulice Szewska. Videli smo Sukenico, baziliko sv. Marije in malo bližje, na desni, stolp mestne hiše. Da, to sem že doživel; počutil sem se, kot da sem ob Baltskem morju! Vse se je zdelo drugače: tam narava in pomanjkanje podrobnosti, tukaj pa arhitektura (tega koncepta takrat še nisem poznal; živel sem v preprosti stanovanjski hiši na ulici Marije Konopnice). A veselje je bilo enako, isti občutek ustrahovanja, ista tesnoba in negotovost ob nečem, kar sem videl prvič v življenju. Ista trenutna zadihanost, isto strahospoštovanje in isti občutek, da je TO tako lepo! Od takrat se ni veliko spremenilo. Minila so desetletja, dobri Bog mi je dal privilegij, da sem vsak dan na krakovskem Trgu, in še vedno se tega učim znova in znova.
Andrzej Nowakowski