"Moje čarobne Bieszczadske gore so hkrati žalostna in vesela skrivnost.
Z vrha je bližje nebu, zato sprašujem Boga, kako je mogoče, da moraš nekega dne zapustiti družinski dom, vaško pokopališče, svete ikone in oditi.
Navsezadnje so svoj obup izjokali v nebo. Nato so se še zadnjič ozrli nazaj. Cerkvene kupole so se lesketale v junijskem soncu. Gospod, usmili se! Gospod
***
Sredi visokih, uvelih trav sem nabiral odpadla jabolka iz divjih sadovnjakov in se kopal v njihovi rdečici v jesenskem soncu.
Okusil sem njihovo trpkost. V bližini se je bojkovsko pokopališče pogrezalo v ravnina.
Tiste Biesczadske gore so kot kromolitografije s podobami svetnikov, ki sem jih rešil iz hiše svojih starih staršev.
***
Moje Biesczadske gore, kjer sem živel dvanajst let, sem prehodil v veselem povoru svoje mladosti.
Verjetno prenagljeno, zato jih nisem razumel, sem jih pa občudoval.
In nenehno se vračam k njim, gnan z nostalgijo po izgubljeni pokrajini.
Biesczadske gore so kot lestev v nebesa, po kateri se vzpenjaš le z večjim in večjim veseljem.

Andrzej Potocki