Pieter Bruegel, ki je ustvarjal sredi 16. stoletja, velja za največjega nizozemskega umetnika pozne renesanse. Z empatijo in humorjem je razmišljal o stiski svojih sodobnikov. V njihovem obstoju je našel modrost, veselje in moč, da je premagal vse stiske. Pod krinko prostaštva in jasne forme so njegova dela skrivala moralizirajoča opozorila. Bil je oster opazovalec realnosti, izkušen psiholog in človek, občutljiv na lepoto narave. Čeprav je bil Bruegel več kot dve stoletji pozabljen, so ga na prelomu iz 19. v 20. stoletje „ponovno odkrili“, njegova dela pa so veljala za brezčasno modrost in poskus razumevanja človeške narave.