Zanimiv je zlasti zaradi pripovedne strukture. Poigrava se z ustaljenimi bralčevimi predstavami o svetu, z njegovo percepcijo časa in prostora, ki jo uklanja s potujitvenimi elementi – halucinacijami, zamaknjenji in sanjami. Pretežni del romana se dogaja na Kitajskem, kamor je bil izgnan pesnik, ki mu je bilo usojeno, da bo do smrti preganjan. Luis de Camões se po mnogih tragičnih pustolovščinah nazadnje izgubi; potem ko se njegova vez z življenjem pretrga v na pol puščavskih prostranstvih Kitajske, se njegovo bivanje izlije in preseli v pesnitev, ki nadomesti dejanski svet in vse tisto, kar je mogoče doživeti ali izživeti v njem.

Stoletja pozneje se po spletu usodnih naključij znajde na isti poti drugi junak, Irec, radiotelegrafist na ladji, izkoreninjenec, človek brez imena in porekla. Ta prestreza signale, ki ga pripeljejo na rob norosti in obenem v bližino pesnika, ki je nekaj stoletij pred njim blodil po istih prostranstvih. Na vrhuncu dogajanja se junaka prelijeta drug v drugega. Roman se konča s slutnjo odrešitve, ki je nerazdružljivo povezana z vprašanjem usode.

Knjiga pa je zanimiva tudi zaradi avtorjevega odnosa do evropske civilizacije in kitajske družbe. Poglobitev v vprašanja nacionalne identitete in nacionalizma sicer ne preseneča, saj so bila v času med svetovnima vojnama še kako aktualna. Slauerhoff je zagovarjal prepričanje, da se posameznikova osebnost oblikuje v stiku z različnimi kulturami. Izpostavlja tri: evropsko, kolonialno in »prepovedano« Kitajsko. Z orisom krutosti zgodnjih kolonialistov, ki so zatirali vse »druge«, bodisi Kitajce bodisi ženske ali pesnike, ostro obsodi kolonializem in se prek lika anonimnega izkoreninjenega junaka odloči za sprejetje »prepovedane« kulture.

„V prvih obdobjih osvajanj so se ladje domala neopaženo odtihotapile proč po reki Tejo. V posadkah so prevladovali hudodelci in komaj so lahko našli koga od nižjih duhovnikov, da je pred izplutjem blagoslovil ladijski trup. Kralji so se večinoma pretvarjali, da nič ne vedo o potovanjih: le eden je nekoč šel zakrinkan zraven del poti. To se je spremenilo, ko so se začele vračati prve ladje, otovorjene z zlatom in živili. Na nabrežje so postavili dolge tribune za dvorjane in imenitne dame. Bilo je kakor v času viteških turnirjev. Zdaj so lahko spremljali le začetek boja, toda ta je bil veliko težji: niso se več bojevali jezdeci in njihovi konji, pač pa so se velike rjave ladje spopadale z neznanim. Tudi zastavek je bil večji; možje se niso več potegovali za takšno ali drugačno stvar časti. Kdor je požel zmago, si je lahko kupil graščino ali zemljišče, to pa je pomenilo več kot trofeja, modra roža, zlati gral. Toliko večja pa je bila tudi nevarnost, kar je bilo še zlasti mamljivo. Le redki so se vrnili na skoraj potopljenih ladjah, in nato niso več dolgo nadlegovali svojih nevest z nasladami prezgodnje starosti.“ (odlomek)

Prevod je finančno podprl Nizozemski sklad za literaturo, spremno besedo je napisala Mateja Seliškar Kenda.

Tehnične podrobnosti:

• originalni naziv: Het verboden rijk
• ISBN: 9789612415440
• prevajalec: Martina Soldo
• založba: Modrijan
• leto izdaje: 2011
• dimenzije: 150 × 220
• strani: 208
• vezava: mehka
• jezik: slovenščina