Toda zgodba o času, v katerem je nastala palača, je samo uvod v vse bolj nenavaden preplet usod današnjih prebivalcev te ‚palače‘, ki predstavljajo precej verodostojen in hkrati grotesken prerez današnje turške (oziroma istanbulske) družbe: univerzitetni profesor, frizerska dvojčka, postarana Madam tetka, študent, veri predani gospod Hadži Hadži, naivna Modra ljubica …

Mesto, ki se nastavlja vsaki sapici, mesto, ki je krmilo prepustilo množici usedlin uradne zgodovine – Istanbul, sprva pristanišče bega, ki je ljudem omogočilo, da so zbežali od vsega, Istanbul, ki je naposled sam postal razlog za beg.

Vse polno Fortuninih ukan – v zavetju nekoč veličastnega poslopja, vsajenega v dodobra uhojeno ulico, poslopja z rožnato akacijo na vrtu …

Stanovalci razkošno zaudarjajoče palače minevajočega sijaja spontano mešajo kosce resničnosti, ki je morda navpično rastoča laž ali, prav mogoče, večno ponavljajoča se vodoravnica.

Kakor je za Shafakovo značilno, je roman pisan z izrazito ironično distanco, ki včasih prehaja celo v sarkazem in je še posebej učinkovita v uvodnem in zaključnem delu romana, ki še na koncu pravzaprav dobi skoraj tragične razsežnosti.

Elif Shafak je sprva pisala v turščini, njena zadnja knjiga v tem jeziku je ‚Bolšja palača‘, nato je začela pisati v angleščini. O izkušnji je povedala, da jo kot pisateljico fascinira odkrivanje labirintov in ritmov, ki so lastni vsakemu jeziku. Izziv ji predstavlja tudi to, da mora pisatelj v drugem jeziku odkriti nov literarni glas in spet začeti od začetka.

Odzivi medijev:

Roman se izstreli na hiperaktivno, neskončno smešno pot, polno farse, strasti, skrivnosti in številnih vpogledov v turško preteklost. (The Independent) Vsake toliko se na področju romanopisja pojavi neverjeten dragulj, ki ga tragično spregledajo vsi po vrsti. Bolšja palača je ena takih knjig. (Scott Pack, Waterstone's)

°

• ISBN 978–961–6653–51–0
• prevajalec Jure Potokar
• založba Sanje
• leto izdaje 2009
• dimenzije 16 × 24
• strani 334
• vezava gibka (poltrda)
• jezik slovenščina