Sanatorij pri peščeni uri

Roman je v obliki zbirke kratkih zgodb, ki se odražajo okoli smrti pripovedovalčevega očeta, pa tudi življenja v skromni judovski četrti Drohobycz, pokrajinskem mestu v avstro-ogrskem cesarstvu, kjer se je rodil Schulz. Peščena ura v naslovu se nanaša na uporabo tega predmeta kot simbola v obvestilih o smrti med Poljaki. Avtobiografski junaki v zgodbi so sin Józef, oče Jakob, služkinja Adela in osebe iz njihove bližine in sorodstva. Oče, trgovec z blagom, vseskozi niha na meji zanosnih, kvazimesijanskih dejanj, spreminja svet in oponaša stvarjenje, obsojen na večno drugotnost, ponesrečenost in spodletelost. Sam je žrtev groteskno ponižujočih metamorfoz: v muho, ščurka, raka … Sin se vrača v otroštvo, na primer v opisih nastajanja prvih risb v norem, božanskem navdihu. V osrčju Schulzeve bohotne, fantastične lirične proze je mitiziranje resničnosti, vračanje k individualnemu mitu polnosti otroštva, poimenovanemu »genialna doba« ali »mesijevi časi«.

Bruno Schulz je bil poljski judovski pisatelj, likovni umetnik, literarni kritik in učitelj umetnosti. Šteje za enega od velikih proznih stilistov poljskega jezika v 20. stoletju. Leta 1938 je prejel priznanje za prestižno zlato nagrado Poljske akademije literature. Nekaj ​​Schulzevih del je bilo izgubljenih v holokavstu, vključno s kratkimi zgodbami iz zgodnjih 1940-ih in njegovim končnim, nedokončanim romanom Mesija. Schulza je leta 1942 ustrelil in ubil gestapo, medtem ko se je vrnil domov proti Drohobycz s hlebcem kruha.