Ko šolske stene postanejo pretesnje za energijo, ki se vali iz učilnic, polnih bučnih fantov, in ko mize škripajo od napora in čakajo na odmor, stopi v igro domišljija, neizčrpen vir idej. Dolgčas je likom iz Brezgrešnih let tuj pojem. Tukaj se vedno nekaj dogaja! Šolske norčije se kosajo z dvoboji s profesorji, zvok zvonca ob koncu pouka pa povzroča paniko med učitelji, ko plemena ameriških staroselcev planejo iz učilnic, pripravljena na najpomembnejšo bitko v zgodovini.

Stari sošolci, vtisnjeni v spomin za vedno, fascinacija nad gledališčem, prvi literarni poskusi in iskanje prve ljubezni. Makuszyński nežno obuja spomine na tista minula brezskrbna leta, jih gleda z distance in s svojo značilno ironijo.

In kdo si postal, ko je šolski zvonec nehal zvoniti? Kakšne potegavščine si priredil svojim učiteljem? Kako se je imenovala tvoja prva, druga, stota ljubezen?

Citati:

„…kot vemo, je šolska ura vsaj trikrat daljša od navadne ure, zato potrebuješ iznajdljive metode, da jo skrajšaš za glavo in dve nogi …“

„Osebno sem bil v teh ljubezenskih zadevah nenavadno zadržan. Od desetega do petnajstega leta sem se nesrečno ljubil le sto sedemnajstkrat, kar ni bilo nič v primerjavi z rekordnim številom ljubezenskih motenj mojih prijateljev.“ Bere: Filip Kosior