Pravega človeka prepoznamo po odnosu do živali. Pasja nesreča je fantom omogočila, da so razumeli bolečino in trpljenje nemočnega bitja, popolnoma odvisnega od ljudi. Ta zgodba pripoveduje zgodbo o poškodovanem psu, ki ga je zbil avto, in o fantovi občutljivosti na bolečino in trpljenje živali. To je zgodba, ki nam omogoča, da se čudimo lepoti številnih vrednot, kot so tovarištvo, prijateljstvo, občutljivost za trpljenje, odgovornost in predvsem dobrota, lepota in resnica. Vse pravljice in zgodbe bi morale biti zreducirane na didaktično in pedagoško formulo „biti dober“, in čeprav se dotikajo različnih vprašanj in jih obravnavajo z različnih zornih kotov in perspektiv – saj se včasih do DOBREGA pride po različnih poteh – je prav ta element „biti dober“ tisti, ki je v njih lep in najdragocenejši. Fenomen zgodbe in zgodb te vrste je njena izjemna didaktična vrednost, iz katere bi morali v izobilju črpati, da bi bolje razumeli sebe, otrokov svet in bili občutljivi na dobroto, lepoto in resnico.