Institucija rimskih guvernerjev v Judeji je bila posledica številnih dejavnikov v zgodovini kraljestva. Da bi razumeli njen izvor in obseg, se moramo vrniti vsaj v hasmonejsko obdobje. V večini primerov je glavni in včasih edini vir za to obdobje pripovedi Jožefa ben Matije oziroma Flavija Jožefa, ki jih vsebuje v svojih delih Izraelske starine, Judovska vojna in Avtobiografija. Težko je reči, v kolikšni meri so te pripovedi zgodovinska resnica, v kolikšni meri odražajo sodobne govorice in v kolikšni meri so projekcija avtorja, ki je želel Rimljane, ki so mu podelili svobodo in državljanstvo, predstaviti v najboljši možni luči. Pri pisateljih, vključno z zgodovinarji, je to pogosto tako, kot je pravilno opazil Piotr Matywecki: »Mrtvi so v naših mislih ovekovečeni s subtilnim chiaroscurom – lučmi občudovanja, hrepenenja, ljubezni, nežnosti, sencami zamere, zamere, posmrtnega posmeha ali prezira« (Dva diha … Varšava 2010). Drugi vir za obravnavano obdobje izraelske zgodovine so svete knjige (Biblija). Vsebujejo ne le verske, versko-filozofske vsebine in versko poezijo, temveč skoraj polovica teh knjig izraža verske ideje v obliki opisa zgodovine izbranega ljudstva. Ta opis izraelske zgodovine prikazuje zgodovinske osebnosti z verskega vidika in bralca moralizira ali poučuje. Avtorji so si prizadevali za delo, ki pri bralcu vzbuja estetsko in versko zadovoljstvo. Poleg pisnih virov arheološki in numizmatični viri zagotavljajo pomembne informacije o časih rimske prevlade v Palestini in zlasti o judovsko-rimskih vojnah.