Kaj nas žene k pesnjenju? Eden možnih odgovorov je : čudenje. Čudenje nad svetom, ki nas obdaja. Otroci se čudijo svojim najbližjim, največkrat materini dobroti. Tako je tudi v Egonovi zbirki objavljena pesem, ki jo je še kot otrok posvetil svoji mami (Mamici za dan žena). V njej je nakazano večino tega, kar bo njegovo pesnjenje opredeljevalo tudi naslednjega pol stoletja.

V prvem razdelku so razmišljujoče pesmi o najrazličnejših življenjskih pojavih (Knjige, Čas, Solze, Beseda materina, Zakaj besedic). V njih se Egon oklepa tradicionalnih vrednost, za katere se pogosto ugotavlja, da jim je sodobni svet odvzel nekdanjo veljavo in pomen.

V drugem razdelku so poleg različnih priložnostnih verzov, namenjenih konkretnim osebam ob različnih življenskih dogodkih, tudi pesmi, ki so jih navdihnila slučajna srečanja z zanimivimi ljudmi (npr. Natakarica, Hostesi, Pohotnica, Francu Perčiču, Postoj popotnik).

Tretji razdelek prinaša najbolj osebno – izpovedne pesmi, kjer se hvalnici ljubezni (Orhideja, Ljubezen, Pleteva, Most) pridružuje razočaranje ob ljubezenskem slovesu, na koncu pa v pesmih obračuna tudi sam s seboj. In če je v pesmih pogosto kritičen tudi do sebe, v zadnji pesmi zbirke vendarle pogumno zapiše: »Nisem povprečnež, pojasnjujem kot dober učitelj, / rad navdihoval bi, ponujam se vam kot gostitelj.«

Če bi Egonove pesmi ostale v predalu, bi navdihovale le redke izbrance, ki bi jim jih pokazal, odkar pa so pesmi zagledale luč sveta v knjigi, smo vsi vabljeni, da v njih poiščemo verze, ki bodo navdihnili tudi nas. (Jože Jerič)

• ISBN 9789612763862
• ilustrator Monika Slemc
• založba Samozaložba
• leto izdaje 2013
• dimenzije 17 × 24,5 cm
• strani 160
• vezava trda
• jezik slovenščina