Pred nami je ponatis zbirke Temna snov, ki je zorela počasi. Napisana je v preciznem, nadzorovanem jeziku, ki z ničimer ne izdaja, da bi bil iztrgan molku. V astronomiji je temna snov nevidna in prepoznavna le po učinku. Tako tudi Mojca Kumerdej v novi zbirki šokantnih vdorov v vsakdanjik ne prikazuje neposredno, temveč jih ubesedi v polifoniji avtentičnih glasov, ki so jih ti dogodki zaznamovali.

S psihološko pretanjenostjo odstira tanko mejo med osebno svobodo in različnimi poskusi sobivanja v družbi, ki ne prenese ne odstopanja ne kreativnosti ter poskuša človeka zreducirati na raven davčne številke, robota ali biološke snovi. Zopet je v središču telo, ki poskuša z erosom preseči thanatos in se vedno znova sooča s svojimi omejitvami in minljivostjo.

Predvsem pa je Mojca Kumerdej v slovensko prozo poleg analitične ostrine in sočnega, briljantnega jezika vnesla še vse preredko komponento: inteligenten humor.

„Pisateljica pritegne s sočnim besednim naborom in vsebinsko zgoščenostjo, predvsem pa s spretnim menjavanjem slogov, ki so po meri prikrojeni profilom pripovedovalcev ter vzdušju posameznih zgodb. Sandra Krkoč, Dnevnik Zgodbe Kumerdejeve zorijo počasi in pustijo velik pečat. Miirno jo lahko vključimo v družbo največjih domačih mojstric kratkih zgodb. Jure Preglau, Bukla Lepota knjige je najprej v tem, da inteligentno locira, osvetli temno snov človeškosti, a je obenem ne poskuša odstraniti.“ (Jela Krečič, Delo)