Slog in jedrnat pesniški izraz, ki ju je Marko Matičetov začrtal že v prejšnjih zbirkah, sta v novih štiridesetih pesmih izpiljena. Pesmi imajo jasno strukturo, v vseh je prvi verz hkrati tudi naslov pesmi, ki mu sledi natanko osem verzov, od katerih je vsak drugi v oklepaju.

Izmenjevanje verzov z oklepaji in brez njih grafično ter ritmično asociira na valovanje morja ter v zbirki zariše jasen linearni strukturni lok. Struktura vodi od dvojine do razhoda ter od odsotnosti ljubljene osebe do iskanja in (ponovne) najdbe lastne ednine.