Judje in Poljaki so stoletja živeli drug ob drugem, sosedje, a še vedno tujci drug drugemu. Kulturi in literaturi obeh držav sta si bili zelo blizu. Dober primer je Czesław Miłosz, ki je živel v kozmopolitskem Vilnu. Svojo judovsko kulturo je odkril šele prek angleškega jezika po selitvi v New York. Vendar pa avtorica knjige „Zgodovina prisotnosti“ pokaže, da so se predstavniki obeh držav večkrat poskušali združiti v literaturi, zlasti v 20. stoletju, čeprav realnost in zgodovina tega nista olajšali. Monika Jaremków prikazuje prisotnost judovske literature, prevedene iz hebrejščine in jidiša, na poljskem literarnem trgu v prejšnjem stoletju, pred in po drugi svetovni vojni. Njena knjiga analizira ne le poljsko judovsko leposlovje (romane, poezijo in otroške knjige), temveč tudi neleposlovje (zgodovinsko in publicistično). Karl Dedecius, prevajalec v Nemčiji in zagovornik poljske književnosti, je prevajanje opisal kot nekakšno ambasado, storitev, ki si jo različne kulture ponujajo, da bi se bolje razumele, in hkrati kot dejavnost, ki spodbuja medkulturni dialog. Nedavna zgodovina jasno kaže na pravilnost tega stališča.