Spomini Irine Ratušinske o letih, preživetih v zaporu in v strogo varovanem taborišču za posebej nevarne kriminalce v Mordoviji (1983–1986), so bili napisani leta 1987 in prvič objavljeni v Londonu leta 1989. Prevedeni so bili v angleščino, francoščino, nemščino, švedščino, finščino, danščino, norveščino, italijanščino, nizozemščino in japonščino. To je njihov prvi izid v poljščini.
Spomini razkrivajo še vedno malo znani svet sovjetskih političnih zaporniških taborišč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta pomemben zgodovinski dokument je tudi ganljivo, globoko osebno pričevanje o človeški solidarnosti in moralni neomajnosti v nečloveških razmerah. Živahna, bogata in doživeta besedila in slog spominov dopolnjujejo njihovo pronicljivo vrednost, dramatični dogodki, ki jih opisujejo, pa jih naredijo prepričljive in fascinantne za branje.
Naslov knjige se nanaša na barvo zaporniške uniforme. Avtor v Epilogu piše:
»Medtem sem živ in to je verjetno nepošteno. Hranim zaporniško uniformo, ki jo je sešila gospa Lida in je tukaj nihče ne potrebuje. Včasih pritisnem lice ob tisto taborniško kožo, ki je toliko videla. Moja siva barva! Barva upanja! Koliko časa bodo ta taborišča še stala na moji zemlji? Kako bom lahko nocoj spal, ko bodo še vedno tam?«