Jaka Tomc nas v drugi knjigi o bipolarni motnji povabi v svoj svet, v katerem ne manjka vzponov in padcev, pa tudi mučne hoje po ravnem.

Bipolarna motnja je zahrbtna bolezen, s katero se vendarle da relativno normalno živeti. Jaka Tomc pravi, da se z njo ne bori več, ampak živita v nekakšni simbiozi. Motnja mu je veliko vzela, a tudi precej dala.

Stop igra, sicer deveta Tomčeva knjiga, je nadaljevanje in nadgradnja Maničnega poeta, vsebuje pa več zgodb, več pogleda vase ter več idej in nasvetov, kako živeti in preživeti z bipolarno motnjo. V njej so tudi pričevanja drugih ljudi, uradni zapisniki iz psihiatrične bolnišnice in razni izvidi, kar daje knjigi veliko dodano vrednost.

Čutiti je, da se Jaka Tomc v svoji samoizpovedi na sočen in neverjetno prikupen način razgali povsem do nagega. Subtilno in nevsiljivo mu tako uspe raztopiti številne mite, predsodke in strahove, vezane na eno bolj strašljivih duševnih motenj, kar jih poznamo. Na razrvani sodobni um Stop igra deluje balzamično in z upanjem navdajajoče. Človek se seveda vpraša, bi res lahko pisal tako genialno univerzalno, če ne bi bil nikoli “bolan”? – Julija Kržišnik, psihiatrinja

Deset hospitalizacij

Jaka je bil med letoma 2007 in 2015 desetkrat hospitaliziran v ljubljanski psihiatrični bolnišnici. Vsakič so ga tja odpeljali skrajno maničnega. Diagnozo – bipolarna afektivna motnja, tip 1 – je dobil leta 2008. Bolezen za zdaj ni ozdravljiva.

“Najbolj pomembno pri psihičnih boleznih je, da imaš stabilno okolje in urejeno življenje. Pri meni vedno ni bilo tako in zato so se pojavljale epizode. To ne pomeni, da se v urejenem življenju ne morejo pojaviti, je pa možnost veliko manjša.” – Jaka Tomc v intervjuju za Modre novice

    Tomc ni pisec, ki se zateka v samopomilovanje in melodramatičnost, temveč na brutalno iskren in presenetljivo duhovit način opiše svoje manične epizode, kaotično razklanost med življenjem “normalnega” človeka in psihiatričnega bolnika ter vsakdanji utrip za zidovi psihiatrične bolnišnice. – Vid Šteh, vsestranski ustvarjalec

    Avtor se zaveda, da edino iskren pogovor (tokrat z bralci) zares pomaga in pripelje do uvidov v lastno življenje, ki lahko pri spopadanju z boleznijo pomagajo. – Ana Cukijati, Primorske novice

    Knjiga, ki pusti pečat bralcu: vsem, ki se spopadajo s podobnim; vsem, ki morda slutijo, da je v njih kaj takšnega; vsem, ki poznajo nekoga, ki to motnjo ima in bi ga želeli razumeti in mu morda tudi pomagati; in vsem, ki čutimo in iz tega razloga želimo spoznati takšne in drugačne življenjske zgodbe. – Mojca Rudolf, pisateljica

    Avtobiografska izpoved o življenju, delu in ustvarjanju z bipolarno motnjo in manijami. O sprožilcih in posledicah, znancih in neznancih, reševanju sveta, pisanju svetovne uspešnice in ljubezni. Ter vsem vmes. – Matic Slapšak, bloger, avtor zbirke Zvezdne pravljice

    Jaka Tomc skuša v delu Stop igra opraviti samoraztelešenje in simultano o tem poročati. Če to ni fantastično, potem je nekaj narobe z merili za fantastičnost. – Tone Vrhovnik Straka, predsednik društva Poglej!

    Knjiga, ki v vseh pogledih prekaša svojo predhodnico in z lucidnim, reprezentativnim, koristnim in iskrenim stilom ponudi vpogled v težko osebno zgodbo. – Dušan Marolt, pesnik in pisatelj

    Izjemen prikaz te motnje, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se na kakršenkoli način srečuje z ljudmi, ki z njo živijo. – Ajda Naklada, blogerka

    Jaka Tomc je iskren pisatelj in Stop igra je iskrena knjiga. – Žiga Kastelic, pisatelj

    Avtor nam iskreno in surovo predstavi ujetost v bolezen dveh obrazov, podobni vožnji z vlakcem smrti. – Viktorija Kante, knjižnica Ajdovščina