Če si natančno ogledate katerega koli od mojih portretov, boste videli, da sem suh moški, oblečen v nekaj, kar spominja na rjuho. Nekdo, ki se zdi neverjetno sramežljiv. Nisem velik športnik niti nisem inovator. Kljub temu pa je bilo moje življenje tako intenzivno, da so, ko sem zaprl oči, tisoči ljudi po vsem svetu žalovali za mojo smrtjo. To pa zato, ker sem se vse življenje boril za najrevnejše, za tiste, ki so bili prezirani zgolj zaradi barve kože, in za tiste, ki jim je bila odrečena svoboda. Znani pisatelj iz moje države, Indije, me je nekoč imenoval Mahatma, kar v mojem jeziku pomeni „veliki duh“. Ta vzdevek mi je dal, ker je verjel, da sem toliko storil za druge. In kar je najpomembneje, vedno mi je uspelo doseči svoje cilje, ne da bi se zatekel k nasilju. Skozi vse življenje sem dokazal, da je nasilje najhujša oblika boja za enakost med moškimi in ženskami.