Ta knjiga obravnava vprašanja generativne slovnice, danes znane kot biolingvistika. Ključni element te vrste raziskav je sintaktični mehanizem, ki ustvarja hierarhične strukture, za katere je značilna diskretna neskončnost in diskontinuiteta sestavnih delov. Ta lastnost loči ljudi od drugih komunicirajočih skupnosti v biološkem svetu. Interdisciplinarne raziskave, ki so jih sprožili zlasti Noam Chomsky, biologi Salvador Luria, François Jacob in drugi, poskušajo umestiti sodobno jezikoslovje v področje matematičnih in naravoslovnih znanosti, pri čemer imata ključno vlogo evolucijski vidik jezikovnega sistema in sistem rekurzivnega združevanja stroge sintakse. V sklepnih opombah je postulat strukturnega ravnovesja formuliran v šibkih T-sistemih (šibka inflekciona vizualizacija in nujnost odprtega/eksplicitnega subjekta) v primerjavi z močnimi T-sistemi (bogata inflekciona vizualizacija in možnost opustitve odprtega/eksplicitnega subjekta). Ta teza nam omogoča, da posplošimo in zreduciramo na skupni imenovalec načelo razširjene projekcije (EPP) in minimalno iskanje.