Avtor preučuje filmsko kulturo v državah, ki jih je Japonska osvojila med letoma 1895 in 1945, in prepričljivo trdi, da je bil film sestavni del imperialne naracije ter je služil za posredovanje zgodb o napredku in civilizacijskem poslanstvu. Raziskovalna perspektiva, ki jo je sprejel Krzysztof Loska, omogoča razumevanje kolonialnih odvisnosti v regijah, ki jih je priključilo Imperij vzhajajočega sonca, in pojasnjuje, kako je film postal orodje za promocijo vizije novega reda v tem delu sveta. Avtor najprej analizira filmsko kulturo na Tajvanu in v Koreji, nato pa izpostavi notranja protislovja kolonialnega projekta in nato prikaže okupacijo z vidika podjarmljenega prebivalstva, pri čemer se opira tako na dela obračuna kot na nostalgične filme. Povezovanje kolonialnega filma s perspektivami sodobnih tajvanskih, kitajskih in korejskih režiserjev omogoča zajem postkolonialne narave daljnovzhodnega filma.
Krzysztof Loska je profesor humanistike, vodja oddelka za filmsko teorijo in antropologijo na Inštitutu za avdiovizualne umetnosti Jagelonske univerze, podpredsednik Poljskega društva za filmske in medijske raziskave ter namestnik predsednika Odbora za umetnostne študije Poljske akademije znanosti. Raziskuje zgodovino azijskega filma, postkolonializem in kulturne determinante filmskih besedil ter je avtor sto šestdeset znanstvenih člankov in približno ducata knjig, med drugim Poetika japonskega filma (2009), Kenji Mizoguchi in melodramatična domišljija (2012), Adaptacije japonske književnosti (2012), Novi japonski film (2013), Mojstri japonskega filma (2015) in Postkolonialna Evropa: etnopodobe sodobnega filma (2016).