Na prvi pogled je Evforija zgodba o teku. V resnici pa je mnogo več kot to, saj gre za besedilo, ki se še najbolj približuje tekaškemu romanu. Evforija je osebna izpoved avtorice o tem, kaj se zgodi, ko si iz namišljenega občutka vsemogočnosti pahnjen na dno in moraš pričeti od začetka. Je zgodba o vsem lepem, kar odkriješ potem. Je zgodba o gibanju, premikanju naprej. Zgodba o srečanjih in skupnih doživetjih. O sprejemanju in predanosti. Navsezadnje pa je Evforija tudi zgodba o potrditvah in osebnih izpolnitvah, o zasluženi evforiji ob opravljenem presežku, kar v življenju iščemo vsi.

Avtoričin knjižni prvenec na pronicljiv in humoren ter stilistično dovršen način opisuje nesrečo med tekaško tekmo v Andori, obdobje okrevanja ter ponoven nastop leto kasneje na 233-kilometrski preizkušnji, ki velja za eno najtežjih na svetu. Slikovitim opisom tega popotovanja dodaja poglobljena razmišljanja o teku in življenju nasploh. Hkrati pa pripoved mojstrsko preplete z zgodbo o šestdnevnem pohodu mladostnikov vzgojnega zavoda iz Kranja neposredno na morje. Dogajanje prehaja iz zgodbe v zgodbo, ta pa naposled postane ena sama: korak za korakom vsak zmore vse in vsak ima svojo Evforijo.