Prof. Alain Besançon (rojen leta 1932), filozof, zgodovinar, politolog, ugleden strokovnjak za Rusijo, eden največjih sovjetologov dvajsetega stoletja. Profesor na Višji šoli za družbene vede v Parizu, član Francoske akademije za moralne in politične vede.

Avtor številnih knjig, med drugim: Sveta Rusija (izšla na Poljskem pri založbi Teologia Polityczna leta 2015), Polemika o podobi: Intelektualna zgodovina ikonoklazma, Tri skušnjave Cerkve, Prekletstvo stoletja, Usmrčeni carjevič, Vzgoja in družba v Rusiji, Biti Rus v 19. stoletju, Intelektualni viri leninizma, Sovjetska sedanjost in ruska preteklost, Anatomija spektra: politična ekonomija realnega socializma.

Iz avtorjevega uvoda: Določeno predstavo o odnosu, ki ga poskušam ohraniti do Cerkve, mi daje Balzacova zgodba – ali morda pravljica – Jezus Kristus v Flandriji, objavljena leta 1831. V njej je nagubana starka, katere obraz nosi sledi dolgoletne »prodaje moškim«. Nenadoma – beremo – »se je koščena starka zravnala, odvrgla cunje, postala višja, se zasmejala, se nasmehnila, izstopila iz svoje črne lupine. Nato se mi je kot novorojeni metulj prikazalo to eksotično bitje […], belo in mlado, oblečeno v lan.« Pri Balzacu starka in mlado dekle predstavljata dvojno figuro Cerkve. Ta pravljica ima dolgo genealogijo. Prvič jo najdemo v Hermovem pastirju, starokrščanskem besedilu, napisanem okoli leta 150 n. št. Ernest Lavisse je na vprašanje cesarice Evgenije o zgodovini Francije z vzdihom odgovoril: »Nikoli ni bilo dobro.« Enako lahko rečemo za Katoliško Cerkev, ne da bi pri tem zmanjšali spoštovanje in ljubezen, ki ji pripada. Vsakemu od devetih spodnjih poglavij predhodi kratek uvod, ki oriše in povzema namen njihovega pisanja. Kljub njihovi raznolikosti jih združuje sodobni svet, ki je navdihnil njihovo pisanje. Kar me najbolj skrbi, je pomanjkanje razločevanja in včasih razumevanja, ki ga je bilo opaziti v odnosu Cerkve do leninističnega komunizma in nato islama – dveh zelo različnih izzivov, s katerima se je soočala v zadnjih sto letih.