ZVOČNO KNJIGO RAZLAGALA MARCIN DOROCIŃSKI IN DANUTA STENKA
Svet po genocidu. Kambodža po Pol Potu. Kmersko ljudstvo je leta mučili in morilo svoje. Tisti, ki jim je uspelo preživeti, so ostali brez domov, brez ljubljenih, travmatizirani, bolni in nori. Včasih njihovo ujetništvo traja desetletja. Osamljenost, tema in praznina. Le redkim uspe priti do njih in začeti celiti. Povsod naokoli je videti bogastvo, ki se hrani z revščino in strahom. V bližini stojijo templji Angkorja, ki jih obiščejo milijoni turistov z vsega sveta.
Wojciech Tochman s hladno natančnostjo in očarljivo občutljivostjo pripoveduje zgodbo o ljudeh, katerih pogum je bil za vedno zlomljen. O bolečini, ki je ni bilo mogoče pomiriti. O strahu, ki ni izginil in še vedno spodbuja nasilje. O nezaupanju, ki ubija skupnost. Prav tako o nemoči pred čustvi in boleznijo.
V Tochmanovi knjigi je današnja Kambodža ogledalo, ki odraža ves svet.
Bolne ljudi, ki so nekoga napadli, nenehno nekaj uničili ali kradli sosedom, družine obsodijo na domači zapor. Strah pred agresijo je razlog za zapor. Ne edini. Ker obstaja še en. Gre za ženske. Ne nujno nevarne. Družine se bojijo, da ne bodo imele pod očesom bolne ženske: odšla bo predaleč od doma, posiljena bo. To je precej gotovo, pravijo tako zdravnik, psiholog kot bližnji pacientov. Včasih se družinam posilstvo ne zdi tako grozno kot njegove posledice. Otrok, pravijo, ki ga rodi posiljena nora ženska, bo odraščal s stigmo. Da bi se torej izognili stigmatiziranemu otroku, je bolje bolno žensko zapreti v kletko, jo vkleniti ali zapreti v svinjak.
(odlomek iz knjige)