Leto je 1240. Boleslav Čisti, čigar žena je sveta Kinga, zaseda poljski prestol.
Ludmila je bogata dedinja. Odkar je postala sirota, o njeni usodi odločata dva izgubljena strica. Da bi ubežala neželenemu razmerju, se zateče v obzidje samostana Witów, ki ga kmalu zavzamejo Tatari. Ujamejo jo, nato pa jo skupaj z drugimi ujetniki rešijo čete krakovskega vojvode. Soočena z neposredno nevarnostjo se odloči odpotovati na grad svoje prijateljice Elizabete, da bi jo opozorila. Žal ji ne uspe pravočasno.
Da bi rešila svojo prijateljico iz tatarskega ujetništva, se Ludmila poda na skoraj samomorilsko misijo, ki se dogaja v ozadju najpomembnejših političnih dogodkov v živahni, večkulturni Mongoliji Džingiskanovih vnukov. Odreže si kite, da bi se pretvarjala, da je genovska služabnica, nato pa se znebi lastne roke; zaljubljeni tatarski vitez celo privoli v krščansko poroko.
Deotima, verjetno zaradi dvoletnega izgnanstva globoko v Rusiji, kamor je po januarski vstaji spremljala očeta, dokazuje obsežno poznavanje zgodovinske mongolske civilizacije. Na tej podlagi zgradi zaplet z obsežnim geografskim obsegom.