»Jaz, ki ne morem niti en dan ostati notri, ne da bi nekoliko zarjavel, sem se, ko sem si kdaj ob enajstih ali štirih popoldan, prepozno, da bi še lahko popravil dan, ko so se nočne sence že začele mešati s sončno svetlobo, ukradel čas za hojo, počutil, kot da sem storil nekakšen greh, za katerega bi se moral kesati; priznam, da sem osupel ob moči vzdržljivosti – da sploh ne omenjam moralne neobčutljivosti – svojih sosedov, ki se tedne, mesece, da, celo leta, za ves dan zapirajo v svoje trgovine in pisarne.

– iz knjige