Urszula Arter, Wojciech Koronkiewicz, Plavajoče krave ali zdravo noro Podlasie in nič manj nora regija Suwałki, drugi del

Število strani: 230

Leto izdaje: 2023, 1. izdaja

isbn: 978–83–966561–6–2

Ilustracije: DA (barvne fotografije Wojciecha Koronkiewicz)

Format: 148 × 208 mm, mehka vezava z zavihki

O knjigi:

Ko sem vam izročil prvi zvezek knjige Podlasie Healthyly Twisted – zgodbe Wojciecha Koronkiewicza o ljudeh, ki živijo iz sanj na Vzhodnem zidu, si niti v najbolj norih sanjah nisem mislil, da bo deležna tako velikega zanimanja … Z začudenjem sem opazoval, kako knjiga kroži po vsej Poljski, kako so na njeni podlagi organizirani izleti po Podlasieju in regiji Suwałki, kako po družbenih omrežjih krožijo fotografije, na katerih so liki knjige, v knjigi, ob poglavjih katerih so liki, podpisujejo avtograme … Nasmehnil sem se, saj ni bilo avtorskega srečanja, na katerem Wojtku ne bi bilo zastavljenega sakramentalnega vprašanja: ali bo izšel drugi del knjige Podlasie Healthyly Twisted? Dolgo časa nisem mogel razumeti fenomena te knjige, dokler me končno ni zadelo: navsezadnje gre za zgodbo o regiji Suwałki in Podlasju skozi prizmo ljudi, ki tam živijo … In noben vodnik, niti najbolj dovršeno ilustriran, vas ne bo bolj spodbudil k obisku določenega dela sveta kot običajna človeška zgodba … Ker Kraj so predvsem ljudje … Wojtek, ki rad posluša kot le malokdo (saj te stvari ne gredo vedno z roko v roki), je to razumel že zdavnaj, razumeli ste in končno je doseglo tudi mene … Zato dobite tisto, na kar ste tako dolgo čakali: drugi del zgodbe o ljudeh, ki živijo od svojih sanj, ki sta jo napisala Wojtek in Urszula Arter, brez katerih ta knjiga že dolgo ne bi obstajala … Pridite na moj ljubljeni Vzhodni zid, poslušajte zgodbe, dobro jejte, a odidite z občutkom nezadovoljstva in se vrnite … Prisrčno vas vabim na okusno potovanje po zdravem, norem Podlasju in nič manj norih Suwalskih … Regija!

Piotr Brysacz, založnik, umetniški direktor literarnega festivala Looking East

O avtorjih:

Urszula Arter – rojena in odraščala v Lidzbarku Warmińskem. Živela je tudi v Poznanju, Ciechanówu, Lodžu in Varšavi. Izbrala je Białystok in se trikrat preselila. Dokler ni ostala. Ima kvalifikacije pedagoginje kulturnih študij, socioterapevtke in kulturne menedžerke. Bila je tudi nabiralka sadja, čistilka, likalka klobukov, pomivalka posode, natakarica, novinarka, režiserka, lektorica, animatorka, tajnica, urednica, recitatorka, prodajna predstavnica, pevka, voditeljica in tiskovna predstavnica. Trenutno dela v pisarni. Je mati dveh hčera. Obožuje knjige, ljudi, glasno glasbo in dolge pogovore. Uživa v ročnih delih in kuhanju „nawinie“.

Wojciech Koronkiewicz, rojen aprila 1969 v Białystoku, sin Janusza in Danute. Živel je v Parizu, New Yorku in Varšavi po šest mesecev, a se je vedno vračal. V Białystoku se počuti najbolj domače. Njegova družina je katoliška, njegov dedek pa je pravoslaven. Je tudi strojevodja! Vozil je parno lokomotivo. Ko ga je babica videla, je bila poroka oddaljena le teden dni! Wojciech Koronkiewicz je novinar. Pisal je poezijo in slikal po stenah. Snemal je filme. Zdaj sprehaja pse v zavetišču. Ima čudovito ženo, dva otroka in mačko. Vozi kolo. Je avtor knjig „Z Devico Marijo na kolesu. Potovanje do čudežnih slik, ikon in svetih izvirov Podlasie“, „Podlasie z zdravim pridihom“. Potovanje skozi deželo izjemnih ljudi in pozabljenih okusov« in »V tem sadovnjaku ne trgaš jabolk.« Potovanje do grobov, duhov in skritih zakladov Podlasie.

Odlomek iz knjige:

Videli bomo zadnje plavajoče krave. Osem jih vsako jutro preplava reko na poti na pašo. Nekoč zelo priljubljen pojav. Če bi bili travniki na drugi strani reke in bi bil most daleč, bi krave zgnali v vodo in jih pustili plavati. Pred 25 leti sva s Krzysiekom Więckowskim za televizijo Białystok posnela krave, ki so plavale čez reko Narew v Niwkówu blizu Wizne. Pred 10 leti so krave videli plavati v Brzostówu na reki Biebrzi. Ali tam še vedno plavajo? Ne vem. Vem, da še vedno plavajo na reki Bug.

Cesta se vedno bolj oži, asfalt se spremeni v gramoz in se končno spremeni v gozd. Nekaj hiš. To je to. Onkraj nje je samo še reka. Široka, tekoča, sega vse do stavb.

Gospod Bolesław nas pozdravi. Odpelje nas do hiše na pobočju. Odpre okna. Ker ni dovolj samo pogledati. Slišati jo je treba, čutiti jo je treba. Velika reka teče naravnost proti nam.

»1. maja bo minilo 22 let, odkar smo se odločili odpreti agroturistično kmetijo,« pravi gospod Bolesław. »Ljudje so zmajevali z glavami. Niso nam dali možnosti. Rekli so, da bomo izgubili. Danes pa vem, da smo zmagali. Mnogi nam celo zavidajo. Da nam je uspelo. Ampak ni razloga za zavist. Moramo poskusiti.« »V vasi je več kmetij, ki sprejemajo goste.«

Govori povsem drugače kot meščanin. Pa tudi drugače kot preostali del vojvodstva. V njegovem naglasu je nekaj novega. Je to vpliv bližnje Mazovije?«

»Si na samem koncu Podlasie,« rečem. »Ali pa na začetku.« Medtem si zmagal na tekmovanju za najboljši kmečki turizem.

»Da,« se nasmehne Bolesław. »Prišla je komisija in rekla, da je samo zaradi razgleda. Nihče drug ni imel takega razgleda! Nihče! Bližje reki ne moreš živeti. Medtem sem videl nekaj ljudi, ki so oglaševali kočo ob reki Bug, 5 km od reke. In tukaj je povsod voda.«

»Hotel sem se pogovoriti o teh kravah,« rečem.

»Oh, krave!« Bolesław zmaje z glavo. »Smo peta generacija. Pradedek, dedek, oče, jaz in moja hči Dominika. Peta generacija, ki še vedno gna krave čez reko. Takšnega kraja v Evropi ne boste našli. S takšno tradicijo. Pred 50 leti je veliko ljudi gnalo živino. Ker so travniki na drugi strani.« In če bi krave prečkale most, bi morale prepotovati 40 kilometrov na dan.

»Torej krave poženeš v vodo in plavajo,« rečem.

»No, ni tako preprosto,« se smeji Bolesław. „Ker čreda že plava. Ampak so mlade krave, zato jih moraš dresirati. Ker krava zna plavati, ampak prvič je stres, tesnoba. Boji se vode. To je ovira. Potem je prijetno. Ampak prvič, ko plavamo, si na rogove pritrdimo vrv in počasi plavamo v potisnem čolnu. Ko smo imeli čredo 30 krav, je bilo kot vestern. Dve ali tri od nas. Z obeh strani.“

„Zdaj plava osem krav,“ rečem.

„Osem, včasih deset,“ pravi Bolesław. „Nehali smo pošiljati mleko v mlekarno. Zdaj ga uporabljamo za lastne potrebe. Predelujemo ga sami.“ Za sir, za maslo.

„Videl sem dve kravi, ki sta stali v rastlinjaku,“ rečem.

„Potreboval sem nekaj gnojila za zelenjavo in paradižnik,“ pravi Bolesław. „Namesto da bi ga nosil iz hleva, sem krave pripeljal noter. Tam jim je zelo všeč. Toplo je in vidijo celo dvorišče. Čez nekaj dni jih peljem ven, prekopljem zemljo in moj vrt je pripravljen.“

„Je res, da krave komaj čakajo, da gredo plavat?“ vprašam.

„Res je, včasih mi pobegnejo,“ pravi Bolesław. „Vidijo, da je trava na drugi strani zelena. In ko posije sonce, se želijo okopati. Nekateri pravijo, da živali ničesar ne razumejo. Ampak živali razumejo bolje kot ljudje. Samo mi njih ne razumemo. Krave peljem k napajališču, zato vidim njihovo veselje. Tukaj je bila ženska, ki je snemala glasbeni video. Ga. Sanah. In pravi, da ne pije mleka. Ampak bo pila od mojih krav.“ Ker so tako čiste. Kako so lahko umazane, če se kopajo dvakrat na dan? Skoraj nihče se ne kopa dvakrat na dan. Tudi na pašniku se ne umažejo.

»Ali ljudje pridejo posebej gledat krave, kako plavajo?« vprašam.

»Ja, to je naša največja atrakcija,« se smeji Bolesław. »Neka ženska je prišla vse od Olsztyna, da bi jih videla. Pogledala je povsod in nikjer jih ni bilo. Niti na reki Narew. Samo tukaj. Ko nas je oglaševala, so se lani zgrinjali fotografi z vse Poljske!«

»Torej, ko greš zjutraj pasti krave, najprej zbudiš goste: ‚Vstani! Vstani! Krave gredo plavat!‘« rečem.

»Že čakajo na obali!« se smeji Bolesław. »Izposodijo si kajake, da dobijo boljši posnetek. Gredo se potiskat. Neka ženska je posnela fotografijo in zmagala na tekmovanju za najboljšo počitniško fotografijo.« Fotografija je prišla na naslovnico »Gazeta Współczesna«. Nato nam je poslala ta časopis. Nikoli ni preveč oglasov!

»Slišal sem, da je ena krava stara 20 let, je to res?« vprašam.

»Da, to je res,« pravi Bolesław. »To sezono še vedno plava. Malo zaostaja. Plava najšibkeje. Zaostaja. Že malo upada.«

»Ker koliko časa živijo krave?« vprašam.

»V specializiranih hlevih, v mlekarnah,« se sprašuje Bolesław, »je to sedem let. Največ deset. To sem slišal od veterinarjev.«

»Krava je bila celo življenje privezana na cev v hlevu,« rečem. »Nikoli ni videla sveta, nikoli ni tekla po travi, sedem let in nasvidenje! In tukaj je, na travniku, in bo še vedno plavala. Ni čudno, da je v formi!«

»In še vedno bo ležala na plaži,« pravi Bolesław. „Ker je na drugi strani plaža. In ko je toplo, ker je Poljska trenutno zelo topla dežela, bo krava pojedla travo in šla v reko, da se ohladi. Potem bo spet jedla. Razprostrla se bo po pesku. Kot v Grčiji. Ko se želijo uleči in imeti travo in pesek, izberejo pesek.“

„Ni čudno, da je dočakala 20 let,“ rečem.

„In imela je osemnajst telet,“ se zasmeji Bolesław.

„Moram spoznati to junakinjo,“ rečem. „Preden pa gremo, moram omeniti gobe. Očitno gostje pridejo k tebi s svojimi sušilniki.“

„V zadnjih 22 letih sem morda podaril nekaj prikolic gob,“ pravi Bolesław. „Všeč mi je, ko so ljudje srečni. Zato jih peljem na gobarska mesta. Pokažemo jim, kaj naj naberejo in kako naj jih naberejo, ker nekateri mestni ljudje ne vedo, kako. Včasih celo skupaj nabiramo gobe, ker jih nabirajo najrazličnejši gostje.“ Seveda obstajajo predani nabiralci gob, ki že s seboj vzamejo svoje dehidratorje, da prepeljejo več gob. Toda le malo ljudi se spomni, da so se cene energije zvišale in če dehidrator deluje ves dan, na koncu mi plačamo račun. Napitnina bi bila dovolj. Tudi v reki Bug so še vedno ribe. Čeprav ne toliko kot prej. Peljem ljudi na ribolov. Na kajak. Na bobrov jez. Ponujamo tudi kopanje v treh rekah: Bug, Nurzec in Pychłówka. Celodnevni izlet. Brodimo, plavamo in se namakamo. Neka ženska, stara morda 50 let, je po popoldanskem vrnitvi s takega izleta rekla: „Prvič v življenju sem lačna.“ Čudno, kajne? Ker vzamemo samo vodo. In ves dan preživimo na prostem. V enem dnevu si plaval v treh rekah?

„Vidim, da se smejiš,“ rečem. „Všeč ti je, kajne?“

„Moraš imeti rad,“ se smeji Bolesław. – Sicer boste počili!

Z nakupom tega izdelka podpirate Društvo Kostroma, izkupiček pa bo namenjen razvoju in delovanju Turistično-informacijskega centra v Suwałkih.