Brata večja in manjša. Zgodbe o prebivalcih.

Grzegorz in Tomasz Kłosowski, brata večji in manjši. Zgodbe o prebivalcih dežele Biebrza in širše

Leto izida: 2022, 1. izdaja

ISBN: 978–83–963496–2–0

Ilustracije: DA (barvne fotografije Grzegorza in Tomasza Kłosowskih)

Format: 165 × 235 mm, mehka vezava z zavihki

Manjši in večji bratje. Zgodbe prebivalcev reke Biebrze in onkraj so sedemindvajset izvrstnih naravnih zgodb o fascinantnem naravnem svetu, o ljubezni in izdaji, starševstvu, navezanosti, lovu, ljubezenskih dejanjih, življenju in smrti ter ritmu življenja, ki ga merijo letni časi. Pustite se zapeljati naravi, pokukajte v deželo Biebrze …

Osebe (v vrstnem redu, ki ga predlagajo avtorji): vidra, belokrila čigra, bela štorklja, bober, viva, bizon, žerjav, krokar, kljunač, jerebica, labod hribar, križanec, črnorepi bog, ležnik, pritlikava sova, čebelar, ranja, los, divji prašič, poljski zajec, valjar, belouška, volk, jelen, dupec in – nenazadnje – navadna krastača.

»Zmrazi me do srži, ko naravoslovci, ki govorijo o živalih, svoje izjave olepšujejo z blagohotnim izrazom »naši manjši bratje«, pri čemer se sklicujejo na besede sv. Frančiška Asiškega, čeprav očitno svetnik pri uporabi tega izraza sploh ni mislil na živali, temveč na svoje brate frančiškane … Meni se besedna zveza »naši manjši bratje« v najboljšem primeru sliši nespoštljivo do živali, ker je izrečena s položaja človeka – gospodarja vsega stvarstva. V njej čutim znak ponosa in pomanjkanja občutljivosti za usodo in trpljenje bitij, ki niso mi sami.

Pa vendar BRATOM Kłosowskim odpuščam ta naziv, ker vem, da v tem primeru ne gre za nespoštljivo »dobrohotnost«, temveč za bratstvo, ki je vrlina – neločljiva vez, ki temelji na močni vezi, ki nas združuje z živalmi. Kajti kdo drug kot BRATJE, ki že leta živimo v regiji Biebrza,« lahko tako prepričljivo govorijo o bratstvu?

Te zgodbe o krilatih, štirinožnih in celo šestnožnih prebivalcih regije Biebrza, ki se ponašajo z osupljivo fotografijo, so polne empatije in globokega razumevanja sveta, ki jih obdaja. Izjemen talent bratov Kłosowski za pripovedovanje zgodb in fotografiranje naravnega sveta naredi to knjigo pravi užitek za branje.

Priporočam jo vsem ljubiteljem narave, fascinantne dežele Biebrza in širše, saj je veliko junakov teh zgodb mogoče najti tudi „drugje“, tik za vogalom … Vredno se je dotakniti te knjige, da se dobro pripravite na srečanje z losom, vidro, štorkljo, volkom, jelenom, udcem, divjim prašičem, krastačo ali belouško …

Ta knjiga diši po pravi pustolovščini, ki čaka vsakogar. Vse, kar morate storiti, je …"

JAN WALENCIK, filmski ustvarjalec in naravni fotograf

O AVTORJIH

Grzegorz Kłosowski (rojen leta 1953), slikar, ki je diplomiral na Varšavski akademiji za likovno umetnost, je čopič odložil v korist objektiva in namesto barv slika s svetlobo. Čopič, ki ga zdaj najpogosteje uporablja, je rep enega od divjih prebivalcev naših gozdov in mokrišč. Specializiran je za fotografiranje živali in je posnel večino naravnih fotografij bratov Kłosowski, skoraj vse so vključene v to knjigo. Njegov brat dvojček Stanisław Kłosowski je profesor biologije. Grzegorz je skupaj z bratoma izdal več kot ducat albumov in knjig. Prvi je bil Ptice biebrskih močvirij, zadnja pa Biebrza in cesta.

Tomasz Kłosowski (rojen leta 1949), novinar in fotograf, je pobegnil iz civiliziranega sveta, vključno z univerzitetnimi dnevi, v divja močvirja Biebrze, da bi opazoval in fotografiral naravo. Tu je postal divji, a sčasoma so mu izkušnje in znanje, ki si ga je pridobil, omogočile, da se je vrnil v naročje civilizacije. Začel je pisati članke in knjige o naravi ter nastopal na radiu in televiziji. Vodil je oddaje, kot so „Zwierzozblizenia“, „Naturomania“, „Dzika Polska“, „Tańczący z natury“ in nazadnje „Gawędy Kłosowskiego“. Je avtor besedil v tej knjigi, kjer se med drugim spominja bližnjih srečanj z divjo favno, zlasti iz reke Biebrze, ki sta jih doživela on in njegov brat.

ODLOČEK IZ KNJIGE

»Bobra, kakršnega je, vidijo le redki. Ker le redki vidijo bobra samega. Vendar je njegova prisotnost opazna – v obliki posekanih ali podrtih dreves, zaostrenih štorov in kupov vejic, olupljenih lubja, ki ležijo ob rekah. Spomladi prispem na znani topolov drevored in tukaj je pokrajina nekako prazna in svetla, namesto dreves pa štrlijo štori, zaostreni kot svinčniki. Kot da bi tukaj nabodli celo četo zlobnežev.

Z bratom gledava zadnji del neke kmetije, skrite med drevesi, kjer vsako leto opazujeva vdolbine v vrbah in njihove krilate prebivalce. Od zunaj je bilo dvorišče kmetije vedno obdano z gosto vejo mladih trepetlik, in kaj se je zgodilo? Kmet je vzel sekiro in jih vse posekal.« dol in za seboj pustil gozd ostrih konic, ki spominjajo na povečano fakirjevo posteljo? Oh, ne, tukaj ni bila uporabljena sekira, temveč ostri oranžni sekalci bobrov, ki naseljujejo mrtvico ob kmetiji. Včasih se kateri od teh glodavcev, ki so zaradi bližine človeškega bivališča izgubili naravni strah pred ljudmi, skotali na njen breg. In ko končno stopi na obalo, kaj bodo naše oči videle? Kepo blata. Veliko, mokro podgano. Nekaj umazane cunje, ne živo bitje. Brez oči, brez ušes, brez grimase na kosmatem obrazu.

Skratka: brezizrazen posameznik. Bober ima že dolgo ta sloves med naravoslovnimi fotografi. Res je – morda ni posebej fotogenična žival, poleg tega pa vodi nočni in podzemni način življenja. Črn predmet, ki ostaja v temi – ni ravno sanje fotografa. Morda pa je prav zato to bitje takšen izziv za naše fotoaparate? 

• Že samo srečanje z njim je bilo nekoč precejšen izziv, saj se spominjam tistih ne tako davnih časov, ko je bil bober legendarna žival. Tudi ob reki Biebrzi, ki je idealna reka za bobre in kateri dolguje ime. Danes mrgoli teh živali, toda pred še tridesetimi leti so posamezne bobrove koče ali lože ter sledi zob na drevesih veljali za zanimivosti. A pojdimo korak za korakom, saj je bila usoda te živali mučna. Včasih je bil bober pod vozom, včasih na njem – zlasti slednje je dolgo časa imelo dobesedni pomen, vse po zaslugi krivolovcev.«
• »Neke pomladi sta najina gostitelja, oče in sin, oznanila, da morata slamnato streho svinjaka zamenjati s trdno pločevinasto streho. Poskušala sva ju prepričati, naj počakata še malo, morda leto ali dve.
• »Ja?« je odgovoril starejši. »Za to slamnato streho sem že dvakrat plačal.«
• Nekoč je bilo pod kaznijo globe ukazano zamenjati slamnate strehe z nečim drugim, celo z azbestom. To naj bi zmanjšalo nevarnost požara. „Kaj se bo torej zgodilo z našimi štorkljami?“
• „Ne skrbi,“ je dodala mlajša. „Na streho bomo dali pnevmatiko in jo bomo obnovili!“
• In res so. Staro gnezdo so porušili in na nasprotni strani strehe postavili temelje za novo. Ko je štorklja prispela, je na drugem koncu strehe, kjer je prej živela, še vedno ostal kos slame. „Kaj pa zdaj?“ smo se z zanimanjem spraševali.
• No, ptica je začela prinašati palice za pnevmatiko. „Hura!“ smo zavpili, a kot se je izkazalo, prezgodaj, saj se je tega mesta hitro naveličala. Začela je prinašati gradbeni material na rob slame, ki je še vedno pokrivala hlev, pravokotno na svinjak. Nato nazaj na mesto svojega nekdanjega gnezda na svinjaku. Nekaj dni je oklevala in zgradila tri različne temelje izmenično. In ko se ji je pridružila druga ptica, so hitro dokončale gnezdo na njegovem starem mestu, v svinjaku. Še naprej so sedele na pnevmatiki in jo očitno obravnavale kot stransko hlev. Kot da bi menile, da je to najprimernejše mesto na dvorišču kmetije, saj je spodaj, pritrjena na steno svinjaka, stala lesena stranska hlev …