Predstavitev
Nov komplet modelov za samostojno sestavljanje. Ne vključuje lepila ali barv.
BAe Harrier je britansko enosedežno lovsko, jurišno in izvidniško letalo V/STOL iz duraluminija, pol-monokokne konstrukcije. Začetki zasnove Harrierja segajo v leto 1957, ko sta se Lord Sydney Camm iz podjetja Hawker Aircraft in dr. Stanley Hooker iz podjetja Bristol Siddeley Engines lotila zasnove taktičnega letala z najnovejšim turboventilatorskim motorjem, zasnovanim v Bristolu, takrat znanim kot BS.53. Bil je posebej prilagojen za vertikalno vektoriranje potiska, potrebno za vertikalni vzlet v letalu s fiksnimi krili. Izpušni plini motorja so bili usmerjeni v štiri nastavljive šobe, ki so bile nameščene v parih na sprednjem in zadnjem delu trupa. Šobe so se lahko zavrtele za več kot 90 stopinj, kar je omogočilo, da so se izpušni plini med normalnim letom usmerjali neposredno nazaj, navpično navzdol pri vzletu in pristanku ali pod katerim koli kotom med prehodom. Camm je okoli motorja izdelal kompaktno, konvencionalno kovinsko ogrodje visokega krila. V sprednjem delu trupa je bila pilotska kabina z enim sedežem, poleg katere sta bila dva fiksna, polkrogelna vhoda za zrak motorja. Tandemsko glavno podvozje in enokolesno podvozje sta bila nameščena centralno na trupu. Prvi od šestih prototipov je prvič poletel v zrak 21. oktobra 1960. Manj kot leto kasneje je bil dosežen popoln prehod iz navpičnega vzpenjanja v vodoravni let in lebdenje. Februarja 1965 je britanska vlada naročila šest eksperimentalnih letal. To so bili prvi primerki, ki so dobili oznako Harrier. Poleg Združenega kraljestva je edini uporabnik standardnega letala Harrier španska mornarica, kjer so znana kot Matador. Do danes je bilo izdelanih več kot ducat različic Harrierja. Kronološko je bil prvi Harrier GR.1 (jurišno letalo, ki je začelo obratovati leta 1969). T.3, dvosedežna trenažna različica Harrierja GR.1, se je hitro razvila. Naslednja različica, Harrier GR.3, je najsodobnejša jurišna različica letala, opremljena z motorji Pegasus 11 Mk 103. Različica z oznako Sea Harrier je prav tako v proizvodnji od leta 1978, model FRS.MK.1 pa se je izjemno dobro odrezal med falklandsko vojno leta 1982 kot lovsko-jurišno letalo. Izkušnje iz te vojne so privedle do razvoja različice FA.2, ki ima izboljšano avioniko, vključno z vrhunskim radarjem Blue Vixen, večjo nosilnostjo in širšim naborom orožja. Tehnični podatki (različica GR.3): dolžina: 14,37 m, razpon kril: 7,6 m, višina: 3,42 m, največja hitrost: 1185 km/h, največja hitrost vzpenjanja: 254 m/s, bojni radij: 420 km, oborožitev: fiksna – brez, podvesna – do 3176 kg koristnega tovora.