Nihče od nas ne bo šel skozi življenje, ne da bi se soočil s težavami, ki jih ne more rešiti. Izgubljamo ljubljene, se borimo z boleznimi, se zapletamo v neizogibne konflikte in doživljamo nepričakovane finančne težave. Do neke mere smo na te dogodke pripravljeni in uporabljamo različne taktike, da ublažimo njihov vpliv ali preprečimo, da bi se zgodili. Ko pa se zgodi tragedija, ne postane nič lažje. Občutek nemoči, ki ga spremlja, se lahko zdi neznosen.
Na srečo večina od nas sčasoma najde svojo pot, se spopade s težavami, ki smo jih doživeli, ponovno najde veselje v življenju in si ustvari nove cilje. Metode spopadanja se razlikujejo. Nekateri se poglobijo v delo, drugi se umaknejo iz življenja, spet tretji pa nenehno podoživljajo pretekle travme v upanju, da jih bodo nekega dne razumeli in premagali. Obstajajo tisti, ki poskušajo neuspeh spremeniti v moč, saj verjamejo v stari rek, da nas tisto, kar nas ne ubije, naredi močnejše. Vsaka od teh izbir lahko v določenih okoliščinah reši človekovo razsodnost in vsaka je lahko past, pot v nikamor, ki ga prikrajša za možnost dobrega življenja. Ena od mnogih takšnih pasti je poskus junaškega soočanja s težavami. To pooseblja lik Atlasa. Sodobni Atlasi nosijo celoten svoj družbeni svet in čeprav to ni vloga, ki bi si jo želeli, živijo v prepričanju, da bodo le njihova prizadevanja rešila njihov svet pred dvomom, kaosom in razpadom.
Ta knjiga je posvečena spopadanju s težkimi situacijami, ki ne vodijo do srečnega konca, ne obnovijo pravega notranjega ravnovesja. V bistvu gre za eno od prilagoditvenih pasti. Avtor ta pristop imenuje Atlasov sindrom prav zato, ker tako kot Atlas tudi zdrav razum in junaštvo, ki sta v naši kulturi tako cenjena, na koncu ne le ostaneta nenagrajena, ampak lahko dejansko postaneta vir padca in obupa.