Zgodovina in neprekinjena praksa Cerkve kažeta, da je »služba sprave« (2 Kor 5,18), ki jo podeljujejo zakramenti krsta in pokore, pastoralna naloga, ki ji je bila vedno posvečena velika pozornost in se je izvajala s spoštovanjem do Kristusovega mandata kot bistveni del duhovniškega poslanstva. Kar zadeva obhajanje zakramenta pokore, se je razvijalo skozi stoletja in priznavale so se različne zunanje oblike izražanja, vendar vedno z isto temeljno strukturo, ki nujno vključuje poleg dejanja služabnika – z izjemo škofa ali duhovnika, ki sodi in odvezuje, skrbi in ozdravlja v Kristusovem imenu – tudi dejanja spokornika: kesanje, spoved in zadoščenje.