Ko se spominjamo Abrahamove smrti, pomislimo na večno življenje, na kraj, ki ga je Kristus pripravil za vsakogar: »Naj se vam ne vznemirja srce. Verujete v Boga in vame verujete! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če ne bi bilo tako, bi vam povedal: Grem, da vam pripravim prostor. In ko grem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.«

Po veri je tisti, ki se je imenoval Abraham, ubogal Božji klic, da gre v deželo, ki jo je nameraval imeti v last (Heb 11,8).

Čeprav ima vsak od nas drugačno vero, ker nas Bog vodi po individualni poti, je Abraham nedvomno univerzalni zgled za vse, saj je bil prvi, ki je utrl to pomembno pot in nam pokazal, kako ljubiti Boga nadvse in mu zaupati kljub vsemu. Zato ga danes častimo kot očeta vere.

Z branjem njegove zgodbe, ki jo vsebuje Geneza, se ne učimo le o njegovem življenju, temveč predvsem o edinem Bogu, v katerega je verjel in zavrnil vse druge bogove. Zato ni dovolj, da srečamo Abrahama na straneh Svetega pisma; postati moramo Abraham v sodobnem svetu. Postati moramo resnični udeleženci te poti, tako kot on, se z zaupanjem odzvati na klic in postati Božji nomad, zvest in ljubeč, vedno poln upanja, da bo Bog izpolnil svoje obljube, tudi ko se zdi, da mu vse nasprotuje.

Danes Abrahamova vera zahteva nadaljevanje v vsakem od nas. Z učenjem njene zgodovine se učimo graditi odnos z Bogom in se na Božjo večno živo besedo odzivati z molitvijo in konkretnimi stališči, da bi postopoma dozorevali za prejemanje Božjih darov in varno prispeli do srečanja z Njim v večnosti.