Avtorica nas v iskrivem osebno izpovednem prvencu zapelje po čustvenem toboganu, ki se vije od trenutka, ko se par odloči za otroka, kar za seboj seveda potegne nepredvidljive posledice, do neskončnega iskanja rešitev, saj zaželene nosečnosti kar ni in ni. Par na tej poti ne izgubi upanja, temveč stvari vzame v svoje roke. Podata se k mojstru uradne medicine, potem pa, v nadaljevanju, preizkusita tudi razne druge, bolj alternativne možnosti, vse z namenom, da bi naposled le dobila otroka. Ko doživljata vzpone in padce, ko upanju sledijo poraz za porazom, začnejo padati tudi maske. Vse bolj se razkriva globina njunega odnosa in spoznanje, da otrok ni projekt, temveč čudež.

Iskrena knjiga, ki seže do srca!

»Že desetletja se vsak dan srečujem s pari, ki imajo težave pri zanositvi. Številnim izmed njih tudi sam zastavim vprašanje: ‘Kaj pa vidva čakata?!’ Suzana Zagorc v knjigi z istim naslovom predstavi svojo izkušnjo njunega prizadevanja za zanositev. Ta bo v pomoč mnogim parom, ki se tudi sami soočajo s podobnimi težavami. V njej pa občuteno, brez olepševanja in s številnimi podrobnostmi odstira tančice z dogajanja na tej poti tudi vsem drugim, ki ravno s tem vprašanjem naslavljajo mnoge pare. Knjiga Kaj pa vidva čakata?! je pomembna pridobitev za naš prostor, saj tovrstne literature, ki bi opisovala celotno izkušnjo skozi oči, telo in dušo sodobne mlade ženske, v slovenščini do sedaj še nismo imeli.«

– primarij mag. Primož Reš, dr. med., specialist ginekologije in porodništva

SUZANA ZAGORC je magistra komunikologije, ki vsaj tako spretno kot svinčnik vrti tudi kuhalnico. Nekdaj je bila strastna raziskovalka zdravega življenja, sedaj pa je predvsem zagovornica uporabe lastne pameti. Enako dobro se znajde tako v visokih petah in poslovnem kostimu, kot bosa pri stoji na glavi ali z nogami trdno na tleh pri obrezovanju vinske trte. V sebi nosi vse plasti ženskosti, od čiste svetnice do prave čarovnice.

Neskončno je hvaležna za vse, kar ji daje življenje, a mostov ne ohranja za vsako ceno. Ko jih je treba podreti, gre naprej in se ne ozira nazaj.

In ko je vržena v vodo, plava. Čeprav veliko raje pleše.

Čistokrvna?

Nikoli!

Polnokrvna?

Vedno!

Odlomek iz knjige:

»Kje sta pa bila toliko časa? Zakaj sta čakala leto in pol? Sploh vesta, kaj to pomeni? Koliko časa smo po nepotrebnem izgubili? Ob tem, da so odstotki uspešnosti s starostjo vse nižji?« je glasen zdravnik.

Zame to ni bil izgubljen čas. Zame je bil to nujen čas. Ustaviti se in počakati. Nisem čakala mirno, a sem vseeno ves čas čakala. Da začutim. Da slišim. Da se povežem. Da se najdem. Da vem.

V čakalnici me zdaj niso več zanimali drugi pari. Srečno, toda ne zanimajo me vaše zgodbe. Vem, po kaj sem prišla. Za vas ne vem, ampak meni bo uspelo. Kot bi prišla prvič in zadnjič. Samo enkrat, a dovolj, da zmagam.