»Oddelek za rakave bolnike« ni le zgodba o trpljenju in boju s kruto boleznijo; je tudi alegorija totalitarne države, glavna junaka pa poosebljata različna stališča državljanov, ki so morali živeti v sovjetski realnosti. Oleg Kostoglotov, pacient, obsojen na dosmrtno izgnanstvo v delovnem taborišču, in Pavel Rusanov, visoka osebnost, sta poslana na isti bolnišnični oddelek. Njuni radikalno različni pristopi k življenju in različni načini spopadanja z boleznijo tvorijo jedro romana.

»Oddelek za rakave bolnike« je zgodba o upanju, zgodba o strahu, kronika življenja, študija bolezni, ustrezna diagnoza totalitarne države. Preprosto je knjiga, ki jo je vredno prebrati.

Ta knjiga, ki je bila v ZSSR dolgo časa prepovedana, je temeljila na avtorjevih osebnih izkušnjah. Leta 1953 so ga po bivanju v delovnem taborišču hospitalizirali s smrtno obsodbo. Po operaciji in ponovitvi bolezni jo je končno premagal.

Aleksander Solženicin je bil odkrit kritik sovjetskega sistema, kar se je odražalo v njegovem delu. Zaradi tega so mu odvzeli državljanstvo in ga za več let izgnali iz domovine. Leta 1970 je prejel Nobelovo nagrado za književnost za življenjsko delo.

Če ne znaš izkoristiti minute, si zapravil uro, cel dan in celo življenje!

Ni blaginja tista, ki nas osrečuje, temveč prijaznost in način, kako gledamo na svoje življenje. Oboje je vedno odvisno od nas samih: človek je lahko vedno srečen, če si to želi, in nihče ga ne more ustaviti.