Kot osemnajstletni študent medicine je Axel Munthe leta 1875 odkril otok Capri, kjer ga je očarala drobna kapela San Michele. Zaljubil se je v ta izjemen kraj in leta sanjal o tem, da bi si tam zgradil hišo, iz katere oken bi lahko občudoval dih jemajoč razgled na Neapeljski zaliv.
Mladi Šved je trdo delal in končno dosegel uspeh: postal je iskan zdravnik za evropsko aristokracijo. Vendar ni pozabil na najrevnejše. Brezplačno je zdravil prebivalce Montparnassa, ki so trpeli za davico, švedske delavce, okužene s tifusom, in žrtve epidemije kolere v Neaplju. Končno mu je dvanajst let po prvem obisku Caprija uspelo uresničiti svoje sanje. Naselil se je v beli vili ob kapeli San Michele in živel mirno življenje v popolni harmoniji z okolico.
V svojih znanih spominih je združil dejstva iz svojega pustolovskega življenja z lastnimi vizijami in razmišljanji. Z veliko humorja in prijaznosti do vseh živih bitij je pisal o ljudeh, ki jih je srečal na otoku, in o bogati naravi, ki je navdihovala njegova razmišljanja. Tako je ustvaril enega najbolj priljubljenih spominov prejšnjega stoletja.