Album Pogled čez Nil, Sylvain Carel, izdaja RSD 2025

Francoski skladatelj Sylvain Carel je glasbeno pot začel s poglobljenim raziskovanjem klasike, med drugim del Dvořáka in Holsta, nato pa se je usmeril v progresivni rock. Navduševali so ga obsežni zvočni svetovi skupin Van der Graaf Generator in King Crimson, pozneje pa se je poglobil tudi v kosmični krautrock skupin Amon Düül in Tangerine Dream. V svojih dvajsetih je igral kitaro Stratocaster, delal v studiih, spremljal druge izvajalce in zanje pisal glasbo, sčasoma pa začel razvijati lastno glasbeno vizijo.

Carela je že zgodaj pritegnil sintetizator ARP, zato je bil prehod k filmski glasbi in zvočnim pokrajinam zanj naraven. Nato se je resneje posvetil računalniško podprti glasbi (Musique Assistée par Ordinateur) in zgradil lasten studio, v katerem je lahko uresničil vse svoje zamisli. Ob tem je raziskoval tudi glasbo različnih delov sveta. Potovanja po Afriki, Indiji in Bližnjem vzhodu so vplivala na njegov prvi samostojni album, Look Over the Nile, ki je izšel leta 1982.

Album ima na prvi pogled preprosto naslovnico, pod katero se skriva bogata, skoraj mistična zvočna tapiserija, ki presega meje časa, kraja in glasbenih tokov, novih ali starih. Carel še danes ustvarja simfonično ambientalno glasbo, Look Over the Nile pa sodi med njegova najizrazitejša dela.

Skladbe

1. Louksor: Uvodna skladba ima zavajajoče preprost naslov, vendar ponudi nenavadno in igrivo zvočno podobo. Gre za edinstveno mešanico tehno-funka v slogu glasbe za poročni ansambel in kantino iz Vojne zvezd. Slišati je izjemno primitivno, jecljajočo bobnarsko napravo, nepričakovane dubovske ponovitve klaviatur, melodičnost YMO ter zvočno enakost, ki se nenehno spreminja. Skladba je nekaj povsem svojega.
2. The Next Dune: Začne se z ambientalnimi pulzi in lesketajočimi se zvočnimi odtenki, ki spominjajo na skupino Cluster, nato pa se razvije v živahen poskus, da bi se Vangelis pridružil superskupini Harmonia. Večdelna skladba se nadaljuje v energično himno v slogu Klausa Dingerja in skladbe Viva! (La France). Pogon, podoben zvoku skupin Stratosphear in Autobahn, poslušalca vodi v metronomični trans, v spiralo sanjskih, subtilno spreminjajočih se faz in vse bolj zapletenih melodij.
3. Waters: Sanjava skladba v slogu nove dobe se začne z vzdušjem, ki spomni na pesem In the Air Tonight, nato pa jo preplavi kremasta, nekoliko bluesovska in večplastna prostorska kitara, ob kateri bi David Gilmour zardel. Skladba, ki sprva spominja na skoraj klasični rock z udarnim ritmom, se nazadnje spusti v povsem kozmično elektronsko zvočno izkušnjo.
4. Soft Sofa River: Skladba razkriva eksperimentalni pristop, ki spomni na skupino Heldon. Čeprav nima udarnega ritma, jo poganja lastna distopična, sekvenčna notranja pulzacija. Zvok se postopoma stopnjuje v brnečo, a lepo zvenečo steno sintetizatorjev.
5. Cobra: Skladba prikliče bolj koreninski zvok skupine La Düsseldorf, hkrati pa spomni na kul glasbeno temo televizijske serije iz zgodnjih osemdesetih. Ko se pridružijo valovite, prodorne kitare z značilnimi prijemi, se vzdušje lahko poveže s serijami Knight Rider ali Hunter oziroma z vesoljskim plesom v slogu Bucka Rogersa. Epska skladba se večkrat preusmeri, od blažene minimalne glasbe do polnokrvnega kitarskega rocka.
6. Vision of the End: Skladba ni tako mračna, kot namiguje naslov. Bolj spominja na post-surfaški punk v slogu skupine The Cure in filmov Davida Lyncha, podprt z bobnarsko napravo, nastavljeno na »latinski rock«. Kitara z močnim učinkom refrena se giblje med zvokom Steva Hillagea in Andyja Summersa.
7. In the Cristal: Kratek, a učinkovit zaključek prikliče v spomin Manuela Göttschinga, ki igra kitaro, kot bi igrala na cimbale. Kozmični valovi v slogu Isaa Tomite se prelivajo v skladbo in iz nje ter ustvarijo veličasten in primeren konec albuma.