Številni primeri, vključno s tistimi iz zgodovine povojnega šolstva na Poljskem, kažejo, da se tisti, ki spodbujajo spremembe, osredotočajo predvsem na zakonodajne določbe in izdajanje predpisov. Zaporedni ministri so storili isto napako. Prevladovala je in še vedno prevladuje želja po odločanju za učitelje brez njihovega sodelovanja. Njihova svoboda je marginalizirana. Toda ali to upravičuje opustitev prizadevanj za uvajanje konceptov, ki poudarjajo reflektivne učitelje, kritične mislece in tiste, ki dajejo prednost lastni avtonomiji in avtonomiji svojih učencev? Zagotovo bolj kot kdaj koli prej šole potrebujejo drugačen tip učitelja, ki je osredotočen na delo, ki ga ne obravnavajo toliko kot obrt, temveč kot poklic, povezan z nenehnim razvojem, potrebo po družbeno-ideološki angažiranosti, zavedanjem potrebe po kritičnem pogledu na znanje in praktične dejavnosti ter osredotočenostjo na iskanje novih rešitev.