Številka: 54408337
shumee Kanada diši po smoli

shumee Kanada diši po smoli

Partnerska prodaja
Kanada diši po smoli Celoten opis
21,57 €
Način in ceno dostave določi Super Merchant
21,57 €
Brezplačna dostava

24.11.2026 predviden osebni prevzem od 0 €
24.11.2026 - 25.11.2026 predvidena dostava na dom od 0 €

Predstavitev

Kanada diši po smoli

Kanada diši po smoli je zelo priljubljena knjiga. Če natančno pogledate, jo boste našli v vsakem poljskem domu. Tako kot <span data-sheets-value=„{1 pogled. Kako me je svet gledal“}" data-sheets-userformat="{2. eskadrilja.

To je tudi knjiga, ki je bila večkrat prebrana in nato posredovana sorodnikom in prijateljem.

Bila je priljubljena, zato je imela veliko izdaj, ki so se … razlikovale med seboj. Predvojni izvod vaše babice vsebuje fragmente, ki jih je cenzura po vojni odstranila. Povojne izdaje pa vsebujejo fragmente, ki jih je avtor dodal, da bi nadomestil odstranjene, in teh ni v izdaji vaše babice.

To besedilo smo preuredili – knjiga, ki jo držite v rokah, vsebuje vse, kar je Arkadij Fiedler kdaj objavil pod naslovom Kanadska dišeča smola. Včasih smo se morali odločiti, katero različico določenega poglavja izbrati, zato smo izbrali tisto, ki nam je bila najbolj všeč. Popolna izdaja, revidirana, razširjena, s sodobnimi opombami. Avtor bi bil zadovoljen.

Arkadij Fiedler(1894–1985)

Najbolj znan poljski popotnik – njegove knjige so bile prevedene v več kot dvajset jezikov. V svojem dolgem življenju je opravil trideset večjih odprav po svetu. Začel je leta 1927 z lovsko odpravo na severno Norveško, nazadnje pa je potoval v Zahodno Afriko leta 1981; Takrat je bil star 87 let.
Sprva se je v svet podal kot lovec na živali za živalske vrtove. Sčasoma pa je pisatelj zmagal.
Več desetletij je bil najbolj priljubljen avtor na Poljskem. Tukaj so številke: med izidom njegove prve in zadnje knjige je minilo 65 let, skupno pa je izdal 32 naslovov s skupno naklado 10 milijonov izvodov(!!!). Rekorder je znameniti <span data-sheets-value=„{1 pogled. Kako me je svet gledal“}" data-sheets-userformat="{2. eskadrilja, zgodba o poljskih pilotih, ki se borijo v bitki za Britanijo – njena skupna naklada je več kot milijon in pol izvodov.

Odlomek iz knjige Kanada diši po smoli:

Bilo je veliko losjih sledi. Starih in obledelih, čeprav so bile tudi nekatere sveže, včasih tako jasne, kot da bi jih pravkar stisnili. Videli smo jih v travi, v blatu, v pesku, povsod ob robu vode. Ko smo se vozili vedno dlje od Obijuana, smo opazovali vedno več sledi: znak, da prihajamo na bogata lovišča. Naša odprava je prihajala na cilj, ampak – prekleto! – kje je bila sama divjad? Že tako sem se naveličal samih sledi.

Ko smo pred tednom dni na reki Oskelaneo naleteli na sledi, so nas navdušile in podžgale našo domišljijo, znanilec prihodnjih vznemirjenj. Zdaj me niso več navduševale; naveličal sem se jih. Sledi so bile kot lepe obljube, predolge in zlonamerno neizpolnjene. Razdražile so me in mučile; bile so prazne in sterilne.

Večkrat smo ustavili motor in se izkrcali. Raziskovali smo bregove in jih opazovali z budnim pogledom, kot preiskovalci. Jaz sem bil najmanj podkovan v sledeh. Stanisław jih je bolje bral, seveda pa še bolje stari Indijanec Cree, John Iserhoff; toda pravi mojster je bil, kot se je izkazalo, Lisim, naš četrti spremljevalec.
Lisim, dvajset let mlajši od Johna, je vodil odpravo kot izjemen vodnik. Bil je nekaj več kot le navaden Indijec: nosil je očala, imel je mongološke poteze in znal je popravljati motorna kolesa. Ko se nam je motor med vožnjo pokvaril, ga je Lisim razstavil, poigral z njim, ga spet sestavil in spet je vozil.
Medtem ko je pregledoval bregove, je Lisim nekaj opazoval in odkrival; s tihim glasom, v jeziku Cree, je te informacije posredoval Johnu, John pa mi je v angleščini povedal, da sta včeraj tam plavali dve živali, danes je mimo šel šibek bik in da je nekoč stal še en los.
„Tukaj mora biti los!“ je zaključil svoje predavanje.
„Kje so ti losi?“ – sem posmehljivo vprašal in se ozrl naokoli. – Ne vidim ničesar drugega kot sledi! Samo sledi!
Nad jezerom se je razprostirala prostrana pokrajina, lepa kot sanje, a prazna, kot bi jo preplavila kuga.
John se je z blago voljo sramežljivo nasmehnil in si vljudno nekaj zamrmral: da je beli mož nestrpen.
Po več kot tridesetih kilometrih plovbe smo dosegli območje z nekoliko spremenjeno pokrajino: goste goščave iglastih gozdov so se vse bolj prepletale s svetlimi zaplatami listavcev. Med jelkami in smrekami so obilno rasle trepetlike in belile breze. Hkrati so pogoste vrzeli in prelomi prebijali skalnato obalo: travniki in močvirja, priljubljena bobrova ležišča losov, so štrlela v gozd.
Pluli smo proti jugovzhodu skozi izjemno podolgovato jezero z zapletenimi zalivi in številnimi otoki: jezero Marmette. Raztezalo se je več kot dvajset kilometrov. Na njegovem južnem koncu se je dvigal polotok, tanek in dolg, kot bodalo, zabodeno v jezero. Pristali smo na tem rtu. John je izjavil, da smo dosegli cilj. Bili smo sredi dobrega območja losov. Od tu smo lahko odpluli na lov v vse smeri, zahodno, južno, vzhodno in celo severno, od koder smo pravkar prišli. Povsod v bližini bi srečali lose. To je trdil John.

Polotok je imel na obali peščen pas, za katerim se je dvigal majhen gozdiček, dolg in ozek kot sam rt. V gozdičku, v rahli vdolbini v tleh, smo postavili tabor v senci brez in mladih jelk. Vdolbina nam je nudila varnost; nihče ne bi videl žara našega ognja. Voda ni bila daleč, manj kot štirideset korakov. Ta kraj mi je bil všeč.
Medtem ko smo postavljali šotore (dva, saj so Indijanci gradili svoje), se je v taboru nenadoma pojavil nenavaden obiskovalec. Gozdna jerebica. Usedla se je na podrti hlod, prav tam, največ dvajset korakov stran od nas, in ni kazala nobenega strahu. Ravno nasprotno. Na zabaven in kljubovalen način je iztegovala in krčila vrat ter zdaj dvigovala in zdaj spuščala glavo. Očitno ogorčena, prebujena od radovednosti, je želela ugotoviti, kakšni vsiljivci motijo mir v gozdu. Kanadčani ji pravijo norčevka, divja kokoš, in zdi se, da je tako upravičeno. Njeno perje spominja na našega gozdnega jereba, le nekoliko večjega.
Lisim je s seboj vzel šestmilimetrsko puško Winchester. Zdaj je iz nahrbtnika potegnil orožje in medtem ko mi je John opravičeval strel, češ da ne bo preglasen in ne bo prestrašil večje divjadi, je Lisim mirno napolnil puško, nameril in ustrelil. Čudovit strel! Ptica, zadeta v glavo, je v trenutku padla. Za svojo nepremišljenost je plačal s smrtjo in odkril odličen strel za nas ter nam priskrbel okusno pečenko.
Nekaj korakov za taborom, v pesku, so mi Indijanci pokazali losove sledi. „Debel bik,“ ga je pohvalil John, „je šel včeraj tu.“ Res so bile velike, ovalne vdolbine jasno vidne. Toda sledi so mi segale do ušes.
„Spet sledi!“ Z navideznim ogorčenjem sem smrkal in se Johnu smejal v obraz.
Stari Indijanec je trpel. Moje posmehovanje ga je glodalo. Posvetoval se je z Lisimom in nato predlagal, da danes kljub pozni uri opravimo hitro izvidnico. Temno bo šele čez eno uro.

„Prav, gremo!“ sem zaklical.

Moj kanu, ker je bil lažji, smo potisnili v vodo in se odpravili proti jugu; John, Lisim in jaz. Stanisław je ostal v taboru, da bi pripravil večerjo. Pluli smo vzdolž polotoka in dosegli njegovo dno, kjer smo vstopili v ožino in kmalu prišli na novo jezero, veliko manjše od prejšnjega, dolgo morda kilometer. Kasneje smo ga poimenovali Jezero drzne ščuke.
Nad jezerom je visela veličastna mavrica z izjemno živimi barvami. Z enim rokavom se je raztezala do roba vode nedaleč od nas in travnik spreminjala v sijoče zatočišče, ločeno od kopnega in življenja. Mavrica je širila tako bleščečo svetlobo, da je sijala na nas kot sij. Predstavljala je čarobna vrata dobrodošlice; morda je bila pravzaprav prehod v lovski raj? Pojav je vznemiril tudi Indijance; šepetali so si.
Čez trenutek se je sonce skrilo za gozd in mavrica je zbledela. Sence so se zgostile pod drevesi in počasi se je spustila tema.
Ko smo prečkali jezero, smo se podali v ozek, vijugast kanal, napol reko, napol mrtvi rokav. Iz površine tolmuna so štrlele različne skale in kepe blata. Med njimi je bilo težko veslati, a Indijanci so brez napora premagali vse ovire in se spretno izognili otokom. Občudoval sem njihovo okretnost. Med veslanjem so tako budno potopili vesla, da ni bilo slišati nobenega šumenja razen padajočih kapljic vode.
Nad gozdom je padla neprekinjena tišina. Listi in bilke trave so negibno zaspali v predvečerni spanec. V to tišino in neizmerno tišino smo zdrsnili, sami budni in tihi kot sanjske prikazni, ki so se skrivale kot plenilske živali.
Nenadoma me je John, ki je sedel za mano, dregnil in brez besed pokazal naprej. Preiskal sem kaotične izbokline obale; bila je polna skal; končno sem zagledal: losa! O moj bog, tam je bil los! Zadel me je val hude vročine. Stal je na samem bregu, le nekaj deset korakov stran, živalski kolos, prava utelešenje moči, ponosni velikan gozda. Zdelo se mi je skoraj predpotopno, skoraj legenda. Njegova sivorjava zadnjica in belkaste noge so jasno izstopale na pepelnatem bregu, medtem ko je bila njegova glava in rama skrita za skalo. Še vedno nisem mogel ugotoviti, ali je bil bik ali los. Če je bil bik, je moral biti veličasten. Še nas ni opazil.

Previdno sem napel Remington in Indijanci so previdno dregnili čoln bližje. Srce mi je razbijalo, oči so bile vlažne od čustev. Dvignil sem puško, da bi ustrelil.
Počasi smo se približali skali. Še trideset korakov, nato še petindvajset. Končno smo dosegli skalno steno, ki je tiho kukala izza vogala. Nenadoma je žival silovito trznila in iz dvignjene glave so naju pogledale prestrašene oči, podobne svečam. Iz živalske glave so štrlela velika ušesa, podobna žlici, sicer pa nič, nobenega okrasja: bil je los. Razočaran sem spustil puško.
Prestrašeni los je dvignil nosnice, se zavrtel na zadnje noge in skočil, da bi pobegnil. Toda v naglici je napačno ocenil strmino brega in zdrsnil nazaj v vodo. Pri tem je komično razširil noge in nam razkril svoj široki zadnji del.
Napetost v naših živcih je izginila. Zabaven prizor je vzbudil naše veselje. Vsi trije smo se začeli smejati kot otroci, vsi trije smo bruhnili v zadržano hihitanje, smejali smo se veselo, iskreno, glasno, nekontrolirano, neskončno, vedno znova smo bruhali. Vredno se je bilo smejati: nebo je zahajalo, los je končno pobegnil, obžalovanje se je poleglo, upanje je zasvetilo.
Ko smo se pripravljali na vrnitev, je stari John pokazal na sledi, ki jih je los pustil na bregu, in se mi v šali posmehoval ter s pretirano žalostjo rekel:
 – In spet samo sledi! Samo sledi!

Recenzije knjige Kanada diši po smoli si lahko preberete na Lubimyczytac.pl

Založnik Bernardinum
Leto izdaje 2009
Število strani 324
Vezava trda