Zgodovinski izvor Krakova je prepleten z nastankom poljske države. V 9. stoletju je bila na hribu Wawel zgrajena obrambna trdnjava za varovanje okoliških naselij, ki so pripadala plemenu Vislulan, ki je do konca 9. stoletja oblikovalo svojo državo, del Velike Moravske in kasneje Češke. Mieszko I., vojvoda Poljanov, je verjetno leta 977 osvojil ozemlja, ki so jih naseljevali Vislulan, in tam leta 981 prevzel oblast. Po njegovi smrti se je njegov sin Boleslav Hrabri naselil na Wawelu. Utrjevanje zemljišč s strani tega vladarja je prispevalo k nastanku poljske države v polnem pomenu besede. V tem času se je Krakov uveljavil kot vodilno glavno mesto v državi. Do konca 10. stoletja je postal sedež škofa, podrejenega nadškofiji v Gnieznu. To je Krakov ločilo od drugih evropskih mest.