shumee S kamero in pištolo skozi Mato Grosso

S kamero in pištolo skozi Mato Grosso

»Od indijanskega sveta, ki ga je ljubil, s katerim se je poistovetil, ponosen, da je »beli Indijanec«, ni ostalo veliko. Tonyja ni več, a … ta svet ostaja v njegovih knjigah – ujet v filmskih kadrih, vsebovan v barvitih besedah, cvetličnih metaforah … Upam, da bo bralce še vedno fasciniral.«

»Tonijeve knjige so še vedno fascinantne knjige, ne le zanimive zaradi svoje tematike, ampak napisane v barvitem, sočnem jeziku, polnem metafor in prefinjenih asociacij. So pa tudi spoznavne knjige, ki se poglobljeno ukvarjajo s problemi antropologije, etnografije in kulture. Vedno bodo ostale zgodbe »iz prve roke«, iz osebnih izkušenj. Prepričan sem, da so Tonijeva potovanja in knjige veliko prispevale k našemu razumevanju sveta, zlasti tistega, ki mu grozi izginotje identitete in včasih celo obstoja.«

Elżbieta Dzikowska

Tony Halik (1921–1998)

– avtor televizijskih oddaj »Pepper and Vanilla«, ki jih je posnel z Elżbieto Dzikowsko.

Leta 1939 se je odpravil v Anglijo in se pridružil RAF. Ko so ga sestrelili nad Francijo, ga je rešila mlada Pierrette. Po vojni sta se poročila in se skupaj odpravila raziskovat svet – v Afriko, nato pa v Argentino, kjer je Halik delal kot filmski ustvarjalec za ameriško televizijsko korporacijo NBC. Specializiral se je za ekstremne odprave.

Njegova najdaljša odprava je bila z džipom – iz Argentine na Aljasko. Poleg tega je potoval cikcakasto, ne po direktni poti – prevozil je 182.000 kilometrov in obiskal 21 držav. Potovanje je trajalo štiri leta in tri mesece.

Spomine s te odprave si lahko preberete v dveh knjigah: 180.000 kilometrov pustolovščine in Jeep, moja velika pustolovščina, obe objavljeni v zbirki Biblioteka Pozna Świat.

Odlomek iz knjige S fotoaparatom in puško skozi Mato Grosso:

Vas Bettontire se je prebujala iz spanca. Skrita globoko v selvi, je bila velika rumena lisa med zelenimi sukupirami in palmami buriti, nad strmim pobočjem soteske Araguai. Oddaljeni „kou“, ki je prihajal s sosednje plaže, kjer so mladi pari spali na belem pesku, se je mešal s petjem družine Mato. Dehaua je vstala z blazine, kjer je spala z možem. Hladen, vlažen jutranji zrak je bičal njeno golo telo. Ne da bi odprla zaspane oči, se je približala ognju, kjer so vso noč tlela suha drva. Dodala je nekaj vej, dokler plameni niso počili in osvetlili njenega obraza, ki je bil na licih tetoviran s krogi. Ta okras pod njenimi očmi brez trepalnic je nastal z bolečo operacijo pred mnogimi deževnimi sezonami, ko je bila Dehaua še mlado in lepo dekle.

Danes njen star, naguban obraz, opran od dežja in opečen od vročega sonca družine Mato, spominja na zrelo sadje puza. Prilagodila je glineni lonec z včerajšnjim kalusijem, ki je ležal na treh poliranih kamnih, in brez večje skrbi za higieno s palico, pobrano s tal, mešala gosto tekočino fermentirajoče kasave v posodi.

Riba, kuhana z želvjimi jajci, je dopolnila obrok, Dehaua pa se je z naraščajočim apetitom spomnil kameleonovega repa, katerega ostanki so bili še vedno v pepelu.

Iz sosednje koče se je zaslišal Kumanov žalosten »lori, lori, loriii,« ki je motil zgodnjo jutranjo tišino. Kot vsak dan je ob mraku in zori pel o smrti svoje žene, ki je umrla v zadnji deževni dobi. Ritual je od njega zahteval, da se svoje polovice spominja kar dolgo časa, dokler mu Uobedu – cacique in najvišja avtoriteta v plemenu – ni povedal, kateri srečni dan se bo pokojnik vrnil v svet živih, da bi se ponovno rodil v trebuhu druge ženske. Zaenkrat Kumana čaka na veliki dan, ko bo odprt začasni grob, dobro skrit v goščavi Mato, in bodo iz njega vzete zdaj čiste kosti njegove pokojne žene ter položene v veliko asiuro (pogrebno žaro), ki bo odslej počivala skupaj s številnimi drugimi žarami pod ogromnimi drevesi, kjer kosti toliko prednikov, bojevnikov, žensk in otrok velikega plemena Hinan-Karaja spijo v večnem spanju.

Danes Kumana poje žalostne verze v spomin na pokojnikove pridne roke, njeno spretnost pri iskanju želvjih jajc, pa tudi na njen obraz, pobarvan z rdečo barvo urucúin njeno sladko ljubezen. Poje o tem, kako je tkala preproge iz mehkih palmovih poganjkov in uidekandu, okras, ki ga nosi za vojne plese. Poje tudi o otrocih, ki jih je rodila, in o svoji arikoki, pipi, ki je bila v njenem življenju vedno napolnjena s tobakom. Spominja se, kako si je svoje dolge, vedno sijoče lase mazila z izvrstnim oljem iz majhnih kokosov … — Lori, lori, loriii … huericoco — huericoco … — joka in nikoli ne pozabi prinesti majhnega poljuba ali kosa pečene želve na grob svoje ljubljene žene.

Recenzije knjige S kamero in pištolo skozi Mato Grosso si lahko preberete na spletni strani Lubimyczytac.pl