shumee Orientalska književnost v poljskih spisih 19. stoletja, 2. zv.

Bralcem predstavljamo naslednji zvezek v seriji Orientalia Polonica: Poljske tradicije orientalskih študij, ki vsebuje izbor poljskih besedil iz 19. stoletja o književnostih Irana, Indije in Kitajske (v primeru Szujskega le delno segajo onkraj tega področja). Besedila so razvrščena po kronološkem vrstnem redu objave: kratki članki iz Krasickejeve uvodne zbirke „O rhymotwórstwie i rymotwórcach“ so bili prvotno objavljeni v letih 1798–1799, medtem ko zaključni zvezek „Podoba univerzalne književnosti“ avtorjev Chmielowskega in Grabowskega izvira iz leta 1895, tako da ta dela ločuje skoraj stoletje. Med tema dvema datumoma so tri dela iz dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Dela iz 19. stoletja (vsa tri posvečena perzijski poeziji), ki so nastala na valu zanimanja za Orient v obdobju romantike, in obsežni odlomki iz knjige Józefa Szujskega iz leta 1867 z naslovom „Očrt zgodovine spisov nekrščanskega sveta“. Pomemben del predstavljenega gradiva sestavljajo prevodi iz orientalskih književnosti, ki so bili v primeru Sękowskega, Mnnicha in Wiernikowskega narejeni neposredno iz izvirnega jezika, medtem ko so bili pri kasnejših avtorjih prevedeni predvsem v tretje jezike (nemščino, francoščino in redkeje angleščino). Poljske študije vzhodnih književnosti iz 19. stoletja so sekundarne narave. Njihovi avtorji niso sami raziskovali izvirnih besedil, temveč so se zanašali na dela zahodnih orientalistov. Popularizacijske publikacije (Szujski, Chmielewski in Grabowski) prav tako uporabljajo obstoječe poljske prevode vzhodne poezije, ki so bili še vedno redki in zato ponavljajoči se. Kljub temu predstavljena dela kažejo na precejšnjo erudicijo avtorjev, njihovo fascinacijo z neevropskimi kulturami in njihovo željo po širjenju tega znanja v poljski družbi. Obsežna bibliografija v tej knjigi, ki vsebuje številna nekoč prelomna, danes pozabljena dela evropskih znanstvenikov osemnajstega in devetnajstega stoletja, priča o širini znanja in zanimanj poljskih protoorientalistov v devetnajstem stoletju. Omeniti velja tudi visok umetniški standard navedenih prevodov: tako izvirni kot rabljeni prevodi so bili narejeni z veliko pozornostjo do kakovosti poljskega jezika in pesniške oblike. Očitna je želja, da bi te kulturno oddaljene mojstrovine približali poljskim bralcem in jih usidrali v naši literarni tradiciji.