shumee Katastrofizem v poljski poeziji v letih 1930–1939

Literarnozgodovinska dela so katastrofizem dolgo časa obravnavala kot temo, motiv ali zaplet, ne pa kot filozofski in umetniški pojav. To stanje je trajalo do približno leta 1930, ko se je katastrofizem razširil kot tok in se pojavil ne le med vilnijskimi pesniki, temveč tudi v drugih literarnih skupinah in neodvisnih krogih. V tridesetih letih 20. stoletja se je začelo razvijati široko in močno katastrofično gibanje, ki je pomembno vplivalo na poljsko kulturo in filozofijo. Avtor tega dela se je zdel zanimiv razpravljati vsaj o nekaterih pojavih in vzrokih za razvoj katastrofizma na Poljskem, ki je bila takrat med najbolj ogroženimi državami v Evropi. Katastrofalni pesniki, pa tudi tisti, ki so katastrofizirali, so se tega preveč zavedali, kar je razvidno iz dela pesnikov generacije 1910. V esejih, predlaganih v prvem delu, je postala pomembna razprava o vprašanju razpršenih katastrofičnih motivov, toposov in simbolov. Obravnavano je tudi delo pesnikov iz skupine „Wołyń“: Wacława Iwaniuka, Zygmunta Jana Rumela, Zuzanne Ginczanke in Jana Śpiewaka. Drugi del esejev obsega analize in interpretacije pesmi izjemnih pesnikov, katerih delo spada v gibanje katastrofične poezije, čeprav so pripadali različnim kategorijam in pesniškim skupinam: Władysława Sebyłe, Józefa Czechowicza, Mieczysława Jastruna, Jerzyja Zagórskega in Konstantyja Ildefonsa Gałczyńskega. Poseben poudarek je na katastrofičnih in filozofskih motivih v poeziji Czesława Miłosza. Delo pesnikov iz tridesetih let 20. stoletja, predstavljeno v tem delu, prikazuje spremenljivost izkušenj, razmišljanj, odnosov do sveta in ljudi ter povišanih stanj zavesti in zaznavanja. Vse to je imelo globok vpliv na material in strukturo pesmi ter s tem na vrsto izražanja, za katero so vizije in podzavestne asociacije med najpomembnejšimi značilnostmi v poeziji. Knjiga je namenjena študentom, poljščinoslovcem in kulturnim študijem.