shumee Gringo med divjimi plemeni - avtogram.

Gringo med divjimi plemeni

Če ne veste, kaj lahko pričakujete od WC-jevega pisanja, zmešajte Spolno življenje divjakov, Sto let samote in Štoparski vodnik po galaksiji v enakih razmerjih. Dobili boste čarobno reportažo z odličnim smislom za humor …

Tukaj je Gringo med divjimi plemeni

To je pustolovska in potovalna knjiga. Modra, a polna humorja. Bralca na glas nasmeji. Več kot sto fotografij z odprav v najbolj divje predele sveta. Wojciech Cejrowski vas bo popeljal na potovanje k zadnjim divjim plemenom.

Gringo… Dobil sem jo za božič in jo bral med prazniki, ko sem se kotalil pod drevesce.
– Marek

Iskreno povedano, nisem ljubitelj avtorja oziroma načina, kako predstavlja svoja stališča. Ampak knjiga je neverjetna. Napisana na način, ki bi lahko zanimal celo nekoga, kot sem jaz, ki ga kultura Srednje in Južne Amerike ne zanima posebej. V njej je veliko informacij, ki jih v tradicionalnih vodnikih zagotovo ne boste našli. Zanimive anekdote, veliko svojevrstnega humorja, zanimiva opažanja in celo samoironija. Hitro se bere. Vsako poglavje je zanimivo. Priporočam.
– Adam

To je prva potovalna knjiga Wojciecha Cejrowskega, na katero sem naletel. O tem naslovu sem slišal veliko dobrega, zato sem izbral „Gringo med divjimi plemeni“. In bila je zelo dobra izbira, saj se je knjiga izkazala za zanimivo, polno dogodivščin, pogosto posuto s humorjem.

Večino knjige sem prebral hitro in z velikim zanimanjem. Morda razen zadnjih dveh poglavij. O avtorju bi se dalo povedati veliko, saj je kontroverzna osebnost, ki pri nekaterih vzbuja različna čustva. Lahko se strinjate z njegovimi stališči ali ne, a zagotovo ga ne morete obtožiti, da pravi, da so njegove knjige (in televizijske oddaje) ničvredne. Veliki prednosti naslova so številne, barvite fotografije in lahkoten slog pisanja.
To knjigo priporočam ne le ljubiteljem potovanj po svetu. Vsakdo bo v njem našel nekaj zase.
– Anna

Odlomek iz knjige Gringo med divjimi plemeni:

To bo zgodba o tropskem gozdu.
Pa tudi o zadnjih svobodnih Indijancih.
In o nekem belcu, ki je živel med njimi.
Čeprav že nekaj časa sploh ne nosi čevljev, namesto spodnjic nosi ledveno pregrinjalo in hrano dobiva s pihalko, je v bistvu enak kot ti. Tudi on je včasih bral potovalne knjige in sanjal o daljnih deželah.

Nekega dne je vstal iz naslanjača, si na hrbet vrgel hladilnik in se odpravil na bližnjo tržnico. Kmalu zatem se je vrnil, obrisal prah s praznega prostora, kjer je bil hladilnik, in nato začel pakirati nahrbtnik. Globoko v žepu je imel majhen kupček denarja in svežo rezervacijo letala.

Tako se je vse začelo.

Toda od teh dogodkov je minilo že veliko časa in pred kratkim je na enem od malo znanih pritokov Amazonke …

…brazilska vojaška enota naletela na skrivnostni tabor, skrit v džungli. Okoli njega, več dni z ladjo, ne bi smelo biti žive duše. Območje velikosti Belgije je ostalo nedostopno za ljudi – uradno strogi naravni rezervat in mejno območje, v praksi pa tako negostoljubna dežela, da je še vedno ni bila osvojena. Zakaj so se torej sredi te divjine nenadoma pojavile sledi ognja in čisto nove mačete, zataknjene v deblu drevesa? Kdo je bil tukaj, saj je vojska tako skrbno vse zadrževala stran? Kdo je v gozdu pustil tri viseče mreže, obešene pod krošnjo palmovih listov, in zakaj?

Dve od njih, spleteni na indijanski način – iz lubja – nista pritegnili veliko pozornosti. Tretja pa je povzročila senzacijo. Narejena je bila iz tanke najlonske rjuhe, ki jo je bilo mogoče, ko jo zvijemo in zmečkamo, stlačiti v žep hlač. Vodja patrulje jo je večkrat preizkusil: z veseljem in nejevero je visečo mrežo zvil, jo pospravil v žep, nato jo je izvlekel, odvil, spet zvil, pospravil … Končno se mu je dolgočasilo, jo je še zadnjič zvil, stlačil v žep in …

– Konec cirkusa!! Nehaj strmeti! – je zarenčal na vojake, ki so zavistno strmeli v njegov nabrekli žep.

Zarenčal je bolj iz načela, saj je bil razlog za njegovo zavist povsem upravičen: takšnih visečih mrež ni bilo mogoče kupiti v nobeni trgovini – bile so izključno v lasti specialnih enot, izdane so bile z osebnim potrdilom, po operaciji pa so jih morali vrniti v vojaško skladišče.

In tukaj je bil problem: Kaj je pomenil pojav takšne viseče mreže na tem odročnem območju? Zakaj je visela v gozdu? Kdo je bil njegov lastnik? In kje je zdaj?

Po posvetovanju po radiu je poveljnik patrulje prejel sporočilo iz baze Tabatinga, da se je pred dvema mesecema po okolici potikal bel moški. Povprašal je o najemu čolna, dveh izkušenih lovcev in vodnika. Za razliko od drugih gringov, ki obiskujejo te kraje, ga ni zanimalo niti opazovanje eksotičnih ptic niti iskanje redkih vrst orhidej. Prav tako ni lovil metuljev za svojo zbirko. Želel je najti določeno indijansko pleme, o katerem so znane tri stvari: je divje, nenehno tava po džungli, nenehno spreminja svojo lokacijo in zagotovo noče biti najdeno.

Ta zadržanost včasih dobi videz bahavosti. V takih primerih radovedne vsiljivce zasipajo z značilnimi črnimi puščicami, izrezljanimi iz trde vrste lesa. Konice teh puščic so rdeče, kar pomeni, da so bile pomočene v gosto, zelo koncentrirano pasto, znano kot kurare.

Lovci in vodnik, ki jih je beli mož končno našel in najel, so se pred časom vrnili v Tabatingo, vendar nihče ni vedel ničesar o njem. Verjetno se je tudi on vrnil in takoj odšel v svojo državo.

Po prejemu zgornjih informacij in izklopu radia se je poveljnik odločil dati ukaz „V čoln!“ Žal mu ni uspelo. V trenutku, ko je odprl usta, je skoznje priletela majhna črna puščica. Zataknila se mu je v grlu na dnu jezika. Na kratko je smrkal, padel na tla, enkrat ali dvakrat brcnil in nato otrpnil.

Izza grmovja, ki je obdajalo tabor, je priletelo še nekaj takšnih puščic. Vse so bile natančne. In vse so bile prav tako zastrupljene kot prve.

V nenadni tišini ni bilo mogoče slišati ničesar. Le zelo izurjeno lovsko oko je lahko razločilo ducat golih človeških silhuet, skoraj nevidnih med podrastjo.

Ena od teh silhuet se je pojavila iz goščave, se sklonila nad poveljnikovo truplo, iz žepa potegnila visečo mrežo in tiho stekla za preostalimi člani svojega plemena, ki so se že hitro umikali s kraja dogodka.
Nato je, kot je bilo primerno, nad bojiščem zavladala smrtna tišina.
Nekaj ur pozneje je tišino prekinilo nekaj podobnega stokanju.
Po dolgem trenutku je eno od trupel pomežiknilo.

Hkrati se je nekaj metrov stran dvignila roka mrtvega poveljnika nad gnijočimi gozdnimi tlemi …

… in padla.

Spet se je dvignila …

… in spet padla.

Če bi kdo živ opazoval ta prizor, bi verjetno bodisi otrpnil od strahu bodisi kričeče stekel v temen gozd – sredi gostejšega mraka so se mrtvi prebujali v svojo nočno življenje. življenja.

V nekem trenutku je truplo poveljnika z vidnim naporom seglo v grlo in iztrgalo zastrupljeno puščico. Takoj zatem je bruhalo.

Kmalu so sledila vsa trupla. Tudi ta so bruhala.

To je bil znak, da strup počasi popušča. Paraliza je popustila, okorele mišice so se začele premikati in megla je izginila iz oči.

Zadetek z indijanskim opičjim strupom je zelo podoben smrti. Vudujske čarovnice uporabljajo podobno mešanico za ustvarjanje zombijev. Celo izkušeni zdravniki so prevarani in pogosto pišejo mrliške liste. In potem, pod rokami premetenih šamanov-šarlatanov, „trupla“ oživijo in se pred očmi prestrašene množice dvignejo iz grobov. (Ali pa se nekdo, ki je užalil čarovnika, zbudi v krsti, zakopani dva metra pod zemljo.)

Vojaki so imeli veliko srečo, da so tisti dan naleteli na skupino lovcev, ne pa na bojevnike. Bojevniki nosijo smrtonosne puščice, zastrupljene s kurarejem, medtem ko so imeli bojevniki le ohromejoče puščice – za opice, ne za ljudi. Ko Indijanci lovijo, jim sploh ni mar, da bi zastrupili žival (katere meso bodo navsezadnje kasneje pojedli) – mar jih le, da žival pade z drevesa ali da ji preprečijo pobeg.

Več mnenj o knjigi Gringo med divjimi plemeni si lahko preberete na Lubimyczytac.pl

Avtorjev priporočeni vrstni red branja:

In takole Wojciech Cejrowski povzema 18. obletnico svojega prvega pravega romana v zapisu v Dnevniku.

Z zadnje platnice knjige Gringo med divjimi plemeni:

Potni zapiski Jaceka Pałkiewicza:

Marec 1999, Lethem (Gvajana)
Dolgo načrtovano potovanje k Indijancem Wai Wai se ni uresničilo. Mike, lastnik čolna na reki Essequibo, me je presenetil z novico: Pred tednom dni se je tja odpravil Poljak. Kako mu je bilo ime? Tzejrowki.
Februar 2000, Asuncion (Paragvaj)
Moj neposredni cilj: nomadska indijanska plemena v regiji Gran Chaco. Vojak nacionalne garde, ki je preverjal moje dokumente, se spominja: Pred kratkim je to pot potoval Poljak. Visok, suh fant …
Spet Wojtek.
Februar 2002, Leticia (Kolumbija)
Nameravam doseči Indijance Marubo, ki živijo daleč od naše civilizacije. … Spremenila sem program, ker mi je Jorge, lokalni vodnik, povedal, da se je tja nekaj dni prej odpravil Evropejec. Ime mu je bilo Zejrovki.
Trenutni občutek zavisti se je kmalu spremenil v globoko občudovanje.
Klanjam se pred tem svetovno znanim popotnikom.

– Jacek Pałkiewicz

Založnik	Bernardinum
Leto izdaje	2015
Število strani	302 str.; 106 fotografij
Vezava	trda vezava