shumee Die Fackel. Komet na Dunaju

Bil je najbolj odločen in hkrati najpomembnejši človek, ki je kdaj živel na Dunaju. V njegovih očeh je bilo nemogoče najti usmiljenje. V svojih predavanjih je napadal vse, kar je bilo zlobno in pokvarjeno. […] Vsaka beseda, vsak zlog v Die Facklu je prihajal od njega. Na njegovih straneh je potekalo sojenje. Sam je bil hkrati tožilec in sodnik. Ni bilo zagovornikov; to je bilo nepotrebno; bil je tako pravičen, da ni obtožil nikogar, ki si tega ni zaslužil. Nikoli se ni motil, nikoli se ni mogel motiti. […] Ko je bral odlomke iz Zadnjih dni človeštva, so bili vsi zavzeti. Dvorana je utihnila, vsi so zadržali dih. [] Kdor ga je slišal, ni nikoli več hotel iti v gledališče – gledališče je bilo v primerjavi z njim dolgočasno, sam je bil kot gledališče, le veliko boljši, in pomisliti, da ima ta čudež, ta pošast, ta genij tako povprečno ime in priimek: Karl Kraus.
E. Canetti