Branje tega romana pravzaprav spominja na izkušnjo sprehoda skozi neko malo starejšo videoigro žanra avanture ali RPG-ja (sodobnejše so vendar le bolj radodarne): stopamo v intriganten, nenavaden in iztirjen svet, vendar z jasnimi omejitvami glede tega, kaj lahko o njemu izvemo in kam se znotraj njegovih meja lahko napotimo.

Ravno tako Anasfora ves čas napotuje na svoj umetni, z montažo udejanjeni značaj, spodbujajoč čas, da pri tem prevprašamo legitimnost njenih pripovedovalcev in verodostojnost dogajanja, občutkov in vtisov, o katerih nas obveščajo.