S tem ne mislim na raziskovanje tako očtnih stvari, kot so nova celina ali pikrinska kislina ali nov planet v osončju Betelgeze, ampak na veliko bolj subtilno raziskovanje – raziskovanje življenja samega in vsega, kar stoji za njim, ter vsega, kar stoji za tistim, ki stoji za njim, in tako naprej do neskončnosti. V tem so Prašički neprekosljivi. Navaden človek spije kavo in dela naprej. Ko Prašiček spije kavo, je tako, kot bi si Frodo nadel prstan – svet postane nekoliko bolj zamegljen, robovi pa ostrejši in glasovi močnejši.

Kadar gre navaden človek v savno, se tam prepoti in sprosti. Za Prašička je savna portal v nove svetove, kjer se srečuje z neznanimi bitji, ki ga včasih zabavajo, včasih strašijo, včasih pa mu samo pokažejo ogledalo in takrat se Prašiček ponavadi zjoče. Ne od žalosti, ne od veselja, Prašiček se vedno zjoče od navala čustev, ki ga ne povzroči nič drugega kot hvaležnost, čista Ljubezen do matere Svinje, ki pa je Prašiček nikoli ne poimenuje tako in jo redkokdaj sploh omeni, omenja pa jo z najrazličnejšimi pojmi in imeni. Najbolj od vsega pa Prašički ljubijo naravo. Predvsem gozd in sveto reko Iško. Tam je kraj počitka in regeneracije in to je kraj, kjer Prašički najraje ustvarjajo ter s svojo glasbo naravi vračajo vso lepoto, ki jo prejemajo od nje.

Ali so Prašički narcisoidni? Prašički neprestano bijejo bitko prav s svojo narcisoidnostjo. Biti hočejo skromni in ponižni kot kaki menihi, a jim to ne uspeva. Vendar je ta bitka z lastnim egom prav to, kar jih najbolj definira. Zaradi te bitke so nastali vsi zapisi v tej knjigi in zaradi te bitke mnogi zapisi, ki bi lahko nastali, niso bili nikoli zapisani, so bili zapisani, a nikoli oddani, ali pa so bili oddani in pozneje izbrisani. Ta knjiga je zbirka vsega, kar je preživelo bitko med Prašički in njihovim egom.

Lastnosti knjige:

• Jezik: slovenšcina
• Založnik: KUD Medvedek
• Zvrst: roman
• Vezava: mehka
• Število strani: 546
• Dimenzije: 16 × 23,5 cm