Glavni junak in prvoosebni govorec se po nekaj desetletjih spominja, kako ga je »starec«, profesor glasbe na treh različnih gimnazijah in komponist, predvsem pa samorastnik in izjemen, nenavaden človek, z neobičajnimi pedagoškimi prijemi v nekaj mesecih naučil glasbene teorije, igranja na klavir in petja, skratka, »muziciranja« do te mere, da je prej izgubljeni fant brez prihodnosti opravil izpit na pedagoški glasbeni akademiji in začel študirati glasbo.