Medtem ko so v prejšnjem stoletju, recimo pri Heideggru, prevladovali eksistenciali, kot sta skrb in tesnoba, Lozar analizira njim nasprotna oz. dopolnjujoča razpoloženja, kakršna izvirajo iz radosti biti, drugače rečeno, iz vedrine. Vedrina označuje človekovo razpoloženje, duševni občutek, torej čustvo, hkrati pa govorimo tudi o vedrini neba. Vsakdo od nas ve, da veder človek ve, kako in kakšno je vedro nebo.

Torej je treba le poiskati odgovor na vprašanje, kako to, da smo pripravljeni potrpežljivo naklanjati pozornost oblačnemu nebu, ki se jasni in vedri. Zakaj premoremo, se vpraša, čakanje nase, da postanemo bitja pod vedrim nebom. S temi vprašanji se avtor že spusti v kritični pogovor, se pravi, v osmišljajoči dialog z vodilnimi misleci naše kulture oz. civilizacije, tja nazaj do Platona in Parmenida. V tem kontekstu je zlasti očitna avtorjeva mišljenjska, posledično pa tudi terminološka inovativnost. (iz recenzije Tineta Hribarja)

Janko M. Lozar, rojen 1973 v Črnomlju, je predavatelj na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegovo raziskovalno delo se umešča v fenomenološko polje in izhaja predvsem iz razmislekov o nihilizmu, krizi evropske umnosti in zgodovini biti, kot so jih razvijali Nietzsche, Husserl in Heidegger. Doslej je objavil več znanstvenih člankov v domačih in mednarodnih znanstvenih revijah. Pričujoča knjiga je njegov filozofski prvenec.

• ISBN 9789612423988
• založba Študentska založba
• leto izdaje 2011
• dimenzije 16 × 23 cm
• strani 359
• vezava mehka
• jezik slovenščina