V romanu avtor Gustav Bergstrind postavlja vprašanja, ki si jih ne dovolimo postavljati, stopa v podzemlje, kot vstopamo tudi mi, a tega ne obelodanjamo, in opisuje, kar je opisovati nedostojno. Celoto, o kateri ni dostojno in dovoljeno govoriti, ki se dogaja v zakulisju javnega življenja in je za marsikoga pomemben, morda celo usoden del njegovega življenja, a je ne more in ne sme izpostaviti.

Bergstrind potegne svojega protagonista na površje le za hip, toliko da zajame sapo, in že ga potopi nazaj v močvirje konvencij. Pričakovano meseno naslado v tekstu nam ves čas greni z nelagodjem in neudobjem.