»Ko bo kdo čez stoletja, no, pa tudi danes ali jutri izbrskal iz naših ruševin to knjigo, bo nad njo mogoče zažvižgal. Ne da bi vedel, da je kar nekaj pesmi v njej prelil v zvoke že sam avtor.

Zatorej je najboljša spremna dejavnost, ko prebiramo verze Petra Andreja, da poslušamo tudi njihove uglasbljene interpretacije. In si celovito občutenje in mnenje ustvarjamo za zvočnim zidom. Daj mi roko, pridi, greva čez…« — Bojan Sedmak