Obilno besedišče, ki mu pesnik ne pusti, da bi ušlo kontroli hotenja pesmi, je preprosto, vendar bi na ravni zgolj prepoznavanja tihožitnih podob ostalo znotaj dveh dimenzij – bistveno razsežnost Jure Jakob vnaša z artikulacijo pripovedovalčevih stanj, ki niso zapisovanja „psihičnih vsebin“ ali odnosov pesniškega jaza do realnega sveta: melanholična koprena je pesniku najustreznejša strategija, s katero zavija svojo recepcijo sveta.

Jakobova po večini neurbana pesniška geografija spominja na murnovsko, zadržana lirskost, zaznavna v večini njegovih pesmi, sicer v navidezni opoziciji z obliko in fakturo verza, ki je pripovedni, ga postavlja med lirsko izročilo, a oboje presega s pesniško držo, ki ni utemeljena ne v moralizmu, ne v nezavezujoči besednozvočni konverzaciji, ne v ideologiziranju osebnih eksistencialnih praks (to je praviloma praksa razvpitih pesniških primerkov pri nas) – kakor da Jakobova pesniška intenca ni „spet enkrat na novo ubesediti ta svet“ in s tem bralcu sporočiti, v kakšnem stanju ta svet je, temveč izrekanje stanja stvari in izrekanje stanj ranljivega modernega človeka: brez patosa, brez samoljubne vasezagledanosti in brez univerzalnih receptov za preživetje. (Marijan Pušavec)

°

• ISBN 9789616098502
• leto izdaje 2003
• dimenzije 14 × 20
• strani 79
• vezava mehka
• tisk Literarno-umetniško društvo Literatura
• jezik slovenščina