Nečesa ni mogoče izreči. In tudi zamolčati ne.

Začnimo na začetku: Ko pišem, pišem sebe in pesem piše mene. Pa naj še kdo reče, kaj ni združljivo ali da je poezija s kritičnimi, uporniškimi potegi poetsko, tehniško, estetsko šibkejša (razen kanoniziranih izjem) in/ali da mora v podmnožico angažirana, družbenokritična.

Namera ali motrenje Pričakujem pozornost., deveta pesniška zbirka Blaža Lukana (1955), te ne pusti nedotaknjenega. Prefinjena dramaturgija – ni naključje, pesnik deluje tudi kot dramaturg, gledališki kritik, univerzitetni profesor – združi med platnice kritiko in svilnato liriko, izriše razmejevanje med „oni“ in „mi“, razlaščeni mi, združeni v samosti, za katero se navsezadnje potopi.

Kje pa je prvoosebni govorec? Domišljeno groteskirano in izredno kritično zrcalo družbe in človeka v njej pojasni, da zdaj je zdaj, v njem je zdaj, v njem jaz, torej ne gre za skrivanje, le izbiro pravšnjega položaja izjavljanja.

Ni žolčno jeznega obtoževanja, kritična napetost se zgradi z navideznimi paradoksi, npr. slišljivost besed ni odvisna od brezhibnosti telesnega organa, ušes, ampak od odprtosti, prebujenosti, čuječnosti. Razgaljanje drsi od družbe prek interesnih skupin do zasebnosti, prav tako drsi ost od kritike „njih“ do samokritike, udari pa tudi na videz plemenitih namenih: usmiljenje je samo prikrita oblika sovraštva, (…) ljubezen je le način preživetja. Tako bralec prenika vse globlje v govorčevem iskanju „jaza“, ki se ugleda v pasteh, kot so napuh, slava, egoizem, da pride do „živega glasu“, do srčike.

Od tam namreč govori ta knjiga: beseda (…) postaja meso in vsaka poezija je navsezadnje telesna.

Podrobnosti:

• Zbirka: Prišleki
• Založba: LUD Literatura
• Mere (mm): 140 × 200 × 9
• Teža (g): 142
• Jezik: slovenski