Pokrajina Krežetovega lirskega subjekta je skrajno zanimiva. Ko vstopiš, ni popolnoma jasno, ali si se znašel v dekadenčnem svetu pozne romantike, kjer hodijo hudiči z gotskimi maskami (kar subjekt tudi cinično samoreflektira: ljubim te, dekadenca / po mojih žilah se pretakaš kot cunami) in te silijo, da se režeš in trpiš; ali si prišel v nekakšen krajinski park, kjer ti opice postrežejo z gin-tonikom in te pahljajo želve (zraven pa te obišče psihedelično-metalska coma white); ali pa se ta pokrajina bistveno ne razlikuje od tiste, po kateri greš vsak dan v isto zajebano službo, mimo beznic po zdolgočasenih ulicah vedno v isto zgodbo; ali pa si se znašel v nekakšni polmitični zgodbi, kjer si Akp-el in ponavljaš biblično zgodbo stvarjenja in učlovečenja.

Akp-el je ležal na pesku, ko je do njega prišla Mantis religiosa.

„Poglej, kako sem lepa,“ mu je dejala.

Akp-el se je razdrobil na tisoč tisočink koscev in se iz prahu sestavil nazaj.

„Poglej, kako sem nevarna.“

Akp-elu so iz hrbta zrasle ježeve bodice.

„Zaljubi se,“ je dejala, fatalna ženska.

Akp-el je na široko odprl gobec in bruhnil ogenj.

„Slišim bitje tvojega srca.“

Akp-elu je iz trupla zraslo osem čudovitih pajkovih nog.

Živi pesek je to tiho poslušal, dovolj mu je bilo prerekanja in je vase pogoltnil oba.

Podrobnosti

• Originalni naslov: Mantis religiosa: pesmi
• Dimenzije: 13 × 20 cm
• Jezik: slovenščina